nu, dragi bralci, je naneslo tako, da nam je prejšnji teden ratalo prehitet ne samo samega sebe, ampak celo samega sebe izpred dveh let in izpred lani … kot en tak back to the future se sliši vse skupaj, da pa ti bo bolj jasno razštelavnje časovnega (ne pa tudi prostorskega) kontinuuma, pa naj razložim, da se nismo posluževali nobenih neverjetnostnih žajfasto-nadaljevanskatih metod (saj veš oni vic izpred skoraj tridesetih let, da se serija dinastija konča tako, da blake carrington naredi samomor, ko zgrožen ugotovi, da je sam svoj oče), ampak smo preprosto naredili tako, da smo petletko kruha in vina v izžrebani družbi praznovali prej kot tri- (še vedno čakamo, da se nekje drugje zglasi tukaj nekje) in štiriletko (ta bo menda zdaj kmalu, še letos) … no, iva se je kar podvizala, pri nas doma pa si itak ne damo dvakrat za rečt, če je treba kuhat, pit in jest … in tako sva s chefico skonstruirala priliki primeren koncept večerje: pet let – pet temeljnih okusov … se pravi: pet jedi, od katerih bo vsaka demonstrirala enega od osnovnih okusov – grenko, sladko, slano, kislo in umami … mi smo jih pojedli v enem večeru, vam pa bodo predstavljeni v petih nadaljevanjih … najprej grenka izkušnja:

grenko – nabrusimo se, bitte(r)!
(brusketa, zeleni čaj, radič, brinje)

seveda bi – ampak samo v svrhe zajebancije – lahko goste odpikali z decijem peleta ali gemmel danska (najhujša sproducirana grenčica ever), a smo namesto tega vendarle ubrali mehkejši pristop … najprej smo jim na vratih potisnili v roke glaž doma skuhanega grenko-pekočega ingverjevega sirupa (tri žlice fino naribanega ingverja, deci vode, 10 dek cukra, kuhano četrt ure in precejeno), prelitega z mrzlim radenskim kiseljakom, nato pa so se soočili s temle komadom kruha:

spodaj je črn kruh (1 enota moke, 0,7 enote vode, po 0,02 enote kvasa, soli in sladkorja), ki pa ni narejen z navadno vodo, ampak z zelenim čajem sencha, katerega grobo sesekljane liste sem nato še vmesil v testo med formiranjem štručke … na kos popečenega tovrstnega čajnega kruha sem na debelo namazal pesto iz rdečega radiča (ena glavca), orehov (ena pest, grobo nasekljani in narahlo prepraženi) in olivca (skoraj deci supergrenke istrske belice), ga posul s tremi strtimi brinovimi jagodami in pokril s tako rezino sira pustotnik … začetek praznične večerje smo si dodatno grenili še s trashy blondinko in punk ipa-jem iz pivovarne brew dog in s tematskim soundtrackom, ki ga je nekaj ostalo tudi za vas: marvin gaye – it’s a bitter pill to swallow … naslednjič pa … kislo? slano? umami? sladko? … hu nous?!