madonca, glede na to s kakšnim lagano mediteranskim (čeprav sem se vmes v resnici potepal po hudih helsinških ravintolah) tempom objavljam zapise iz praznovanja kruhovinske petletke, bomo skorajda prej imeli nov jubilej, kot pa pod streho spravljen popis petdelnega prvobitnega okušanja … naslednja epizoda je majstorija izpod chefičinih prstov, zadatak pa je bil jasen: guspa, a loh ispostaute, prosm, slan ukus! … in ga je in to zelo prefrigano … kdor je pričakoval bombardiranje s kakšnim pršutom, nasoljenim lososom, slaniki ali kakšno podobno slanarijo, je svoja pričakovanja usmeril v namačno smer … zgodilo se je namreč tako, da je bila osnovna surovina čisto nedolžna in je zato tisto čez potreseno grano salis prišlo toliko bolj do izraza … tkole smo mel:

bazica so nedolžkani lepi rumeni bučni cvetovi, vsak z majhno pripadajočo bučkico na spodnji strani … cvetki so nafilani z mešanico pasirane dimljene ovčje sirarske skute, sesekljanih drobnih rjavih ligurskih in debelih črnih grških oliv in, it-really-does-make-difference, sesekljanega svežega koriandra … tako napolnjeno cvetje se je bilo potunkavalo v še kar gosto testo (ako sem prav špegal chefici čez ramo je bilo zmešano iz pol lončka moke, rumenjaka, soli, pol lončka vode, tej mešanici pa je po pol ure počitka dodala še v čvrst sneg stepen beljak), nato pa se je bilo še cvrlo na olivcu … ta glavna reč so pa oni črni fleki, s katerimi je cvetje posuto; gre za grobo mleto ciprsko črno sol … bravo, elegantno slano! dodam ob koncu, napovem naslednjo u, mami! epizodo in te pocartam še s chefici ljubim in soli prilagojenim zvočenjem: madrugada – salt …