čeprav se omejiš na to, da boš pisal zgolj in samo o gastronomskem segmentu ekspedicije, štorije o san sebastianu, glavnem mestu province gipuzkoa v baskiji, ne moreš začet pisat, ne da bi prej stokrat premislil (in si stokrat premislil), s katerega konca bi se je lotil … začel bi namreč lahko v sami špici, na aveniji alcalde elosegui 273, kjer legendarni ata juan mari plove po oštariji in treplja ter na pleše poljublja svoje goste in uživa, ko gleda kako gostje uživajo v kuhariji njegove hčerke elene in njene brigade tridesetih kuharjev …

lahko bi štartal na sredi, v ljubi in majhni restavraciji kokotxa, pod pročeljem bazilike svete marije, kjer mlademu chefu danielu lopezu še zdaleč ne pomaga toliko kuheraja kot pri arzakovih, a kljub temu streže v nulo skuhane elegantne in sodobne jedi …

za izhodišče bi lahko vzeli spodnji rob, pintxose, na šanke nebroj barov postavljene prigrizke, ki ponavadi stanejo okoli evra in tričetrt in vsak posebej in vsi skupaj demonstrirajo izjemno kreativnost, s katero se sansebastiančani/donostiani lotevajo preprostega koncepta šnita kruha pa nekaj gor … ta nekaj gor je namreč lahko marsikaj: na roko odrezana rezina iberskega pršuta, debel kolut ali kar sel komad choriza, par rezin krvavic, podloženih s pečeno rdečo papriko, omajonezeno meso rakovice, s sušenim paradižnikom prekrita rezina brieja, losos tako ali drugače, ocvrt sardon, kocka soljene polenovke, med hrustljavo slanino in dušen por ujeto poširano jajce, z reduciranim balsamicom porisan kolut paštete iz gosjih jeter, s pimentonom potresene lovke hobotnice – naštet seznam je mogoče dobra polovica ponudbe povprečnega pintxos bara, ki se jih domorodci lotevajo po sistemu: en bar – en pintxo – en booze (lokalno belo vino txakoli, jabolčno vino – sidra ali pa dva deci pirčka), potem pa v naslednjega …

čisto legitimno bi bilo začeti tudi na podzemeljski mestni tržnici la bretxa, v placu katerega od stonekajintridesetih gastronomskih združenj (txoko) ali pa pri razglabljanju o tem, zakaj v tradicionalnem lokalnem tolkalskem orkestru (tamborrada) sansebastiančane predstavljajo v kuharje oblečeni in po majhnih lesenih sodčkih bobnajoči liki …

a vsaka od teh stvari bo v prihajajočem obdobju tukaj dobila svoj zapis, ki pa ga ne bi bilo, če zgodbe ne bi začeli tam, kjer jo je v resnici nujno treba začeti: pri ljudeh, ki so v tam doma … ker so baski precej glasni separatisti (odcepl se bomo, odcepl se bomo!), si je namreč chef v glavi sezidal eno tako podobo o njih, kot o precej nezadovoljnih, namrgodenih, zagrenjenih likih … no, bi težko užgal bolj mimo: v onih 80 urah, ki sva jih s chefico preživela med njimi, namreč ni bilo uzreti ene same namrgodene face, sitnega kelnarja ali zoprnega avtobusarja … se zdi – in čisto mogoče je, da je tako zaradi fešte svetega boštjana, ki jo proslavljajo z natančno 24 ur trajajočo hudo fascinantno in odpičeno fešto – da je med njimi zavel nekakšen duh kolektivnega zena, po katerem rihtajo in usmerjajo svoje življenje … verjetno bi njihova himna lahko bila no sikiriki edota majke, ampak tudi v telje, ki jo zažgejo na glavnem trgu točno opolnoči na svetega boštjana dan, pojejo o tem, da so veseli in dobre volje in brez skrbi, ker imajo v nebesih svetega sebastjana, ki jih čuva in jim spedena, da je vse okej:

posnetek je sicer iz leta 2009, lahko pa mi verjameš, da je bilo letos vsaj tako žestoko, kot takrat … ko v kuharja oblečen župan namreč opolnoči dvigne zastavo mesta (dogodku se reče izada), je to znak, da se lahko čez 130 približno 200-članskih orkestrov poda na ulice, kjer nato v naslednih 24 urah dejansko ne moreš zaviti okoli uličnega vogala, ne da bi te za njim pričakala grupa v vojake in kuharje oblečenih bobnarjev, ojačanih s trubaško sekcijo … in bobnajoč človek je lačen človek – več o tem, kaj in kako jedo pa v prihodnjih zapisih/zaslikih! egonaldia sintonizatuta!