male ob-pijačne prigrizke se najde po vsej španiji in španski turistično promocijski stroj po planetu lepo širi zgodbo o krožničkih, s katerimi so pokrivali kozarce vina, da vanj ni cepal mrčes in na katere so nato začeli dajati tudi majhne prigrizke, kar je vse preraslo v nacionalno kulturo tapasov (na vprašanje, kako to, da mrčes ni naskočil hamona, oliv in huezota na krožničkih pa še ni bilo slišati pravega odgovora) … ampak barski prigrizki so bolj kot kjerkoli drugje doma v baskiji in bolj kot kjerkoli drugje je njihov koncept in kultura priteran do popolnosti … verjetno si že v naslovu ali pa v prejšnjem zapisu opazil, da se v baskiji ne govori o tapas, ampak o pintxos (reče se pa pinčos), kar v dobesedščini pomeni trn ali bodica, ki jo v barščini predstavlja zobotrebec … ta je skoraj najpomembnejši člen v zgodbi, saj igra dve pomembni vlogi: v prvi služi kot orodje za fiksiranje svega i svačega med sabo in na kruh, v drugi pa kot števec/indikator pojedene robe: kolikor zobotrebcev, tolikšen račun … in če imajo posamični pintxosi različno ceno, potem jih birti opremijo z različnimi zobotrebci … v vsakem primeru pa pintxose zložijo na šank in tako gosta potisnejo v strašanske, neopisljive muke in tegobe: katerega izbrati, če bi pa najraje vse, ker vsi izgledajo nadslastno … v bistvu sem v san sebastianu v vsakem baru podoživel tisti otroški filing, ko stopiš v slaščičarno in se nalimaš na šajbo in slinast gledaš vse tiste dobrote in ti je obenem že žal, ker veš, da boš moral izbrati samo eno … v san sebastianu je namreč navada, da v vsakem baru snekneš enega in popiješ enega in se premakneš v naslednji bar … no in tako se jih v treh dneh nabere kar nekaj – tukaj na ogled dajem kolekcijo chef/chefica 2012, pri kateri smo vsak pintxo (nekatere tudi z od lakote tresočo roko) ujeli v objektivček pametnega teljefona:

This slideshow requires JavaScript.

hudobije so tole, res! … ne bi zdaj točno opisoval, kakšni in kateri so, pa tudi kateri so najboljši ne, na slabega pa mi ni ratalo narajmat … morebiti lahko izpostavim sočno tortiljo s polenovko, ki sem jo stisnil za sobotni zajtrk na tržnici … pa eno tako zasekasto kremo iz pršuta, pimentona in nevemšečesa, ki je bila sploh prva izbrana reč na potovanju … pa da sva najbolj odpitxene pintxose našla v baru zeruko … no, seveda pa nobena pintxo tura ne more biti realizirana brez tekoče podpore … chefov drink of  choice je bil towk’c/sidra/sagardo … ravno v tem času se namreč začne visoka sezona baskovksega jabolčnega vina in v spodaj pripetem videu si lahko ogledaš, kako ga modeli (ko seveda z mantričnim ponavljanjem besede sidra končno pritegneš njihovo pozornost) spektakularno natankajo v kozarec:

če bar nima na voljo take fensi pipice in sidro toči iz flaše, potem le-to dvigne visoko nad glavo, kozarec pa spusti tja nekam proti kolenom – oba načina pa naj bi pomagala k prezračevanju, ki ga sidra rabi pred strežbo … v končni fazi v velikem kozarcu dobiš kakšen deci in pol mrzlega, osvežilnega, po jabolkih dehtečega rahlo mehurčkastega napitka z okoli 6% alkohola, ki se je izkazal za super pohodniško dizalico, zato je par flaš svoje mesto našlo tudi v kufrčku, namenjenem nazaj domov …