spodobi se in pravično je, dragi bralec in bralka, da reportažne zapise o potikanju po sansebastjasnkih gastro kotičkih, končamo v sami špici kuharskega brbotanja v tej ne le baskovski ali španski, ampak kar evropski, če že ne svetovni njamzi meki … arzak je ena od treh z najvišjo dozo michelinovk opremljenih sansebastianskih restavracij … malo posebna je zato, ker je bil juan mari arzak – ata, ki jih bo letos dopolnil sedemdeset – tisti, ki je prvi v baskiji začel uvajati in prakticirati trende sodobne kulinarike in lokalno, preprosto košto nadgrajevati v spektakelske umetnosti svetskega kova in je tudi prvi začel nabirati zvezdovje … restavracijo trenutno skupaj vodita juan mari in njegova hčerka elena in zdi se, da je prav ta družinska vez tisto, kar celotni predstavi, ki so je deležni gostje, daje posebno prijeten, sproščen, domač občutek … vodenje namreč poteka tako, da hrano pripravlja za en orng razred kuharjev (trideset jih je), juan mari in elena pa medtem – včasih eden, včasih drugi, včasih pa oba – nevsiljivo, a opazno, minglata med gosti … še posebej je fleten stari arzak, ki svoje stare znance vneto treplja po ramenih in kušuje na pleše, k kakšni znani družbici pa tudi prisede in z njo spije kupico ali dve … mogoče je tako sproščeno vzdušje vladalo zato, ker je bil ravno sv. boštjana dan, ko so, kar bralec in bralka že vesta, sansebastiančani v nekem paralelnem skulirano praznovalem svetu … da je tamborrada čez vse, se je pokazalo, ko se je tam nekje pri sladicah zaslišalo bobnanje in trobljenje, nakar se nas je ker nekaj iz jedilnice napotilo ven, kjer smo že lahko videli prave arzakove kuharje ki gledajo našemljene tamborradske kuharje, ti pa nažigajo svoje komade pod dirigentskim vodstvom – le kako bi lahko bilo drugače – hodo dobrovoljnega juana marija arzaka … paparaci so na veselem dogodku ujeli tudi nekatere slovenske obraze (v družbi elene arzak):

zdaj pa dajmo še o hrani: marsikdo, ki sem mu o sansebastiančenju poročal v živo, je spraševal, ali se razlika med eno in tremi zvezdicami opazi še kje drugje kot pri ceni – in se, seveda se in še kako se! …medtem, ko pri jedeh iz kokotxe še nekako mogoče razlagati kaj si jedel in kako je bilo to pripravljeno, pa pri  arzakovovem degustacijskem menuju to preprosto ne gre … pisati o tem kaj si jedel pri arzaku je nekako tako, kot da bi muzični kritik pisal o vsaki na odru odigrani noti … no way! … gre za v fascinantno celoto sestavljeno množico z doterano uporabo klasičnih in modernih kuharskih tehnik ustvarjenih tekstur, oblik, barv, temperatur, vonjav … gre za igro zapeljevanja, twistanja, pričakovanj, presenečenj in za sestavljanje vsega naštetega v fokusirane, jasne krožnike … gre za spektakel, skorajda aristotelovsko dramaturgiijo, performans, v katerem si kralj, ki ga je treba oboriti s nogu ti sam … predvsem pa gre hrano, za okus … no, saj sem rekel, da z besedami ne gre … in če pogledam spodaj priloženi filmček, ugotavljam, da ne gre niti s fotkami, saj je praktično vsaka v spodnji kolaž vključena fotografija totalno under-reprezentanje tistega, kar je nanjo ujeto (in bi to bilo tudi, če bi bile fotke tehnično popolne, do česar jim zaradi za fotkanje težke in spreminjajoče se svetlobe manjka ohoho) … filmček gre torej vzeti zgolj kot informativen vpogled … za globlji vpogled bi rabil uno mašino za snemanje občutkov iz strange days, ali pa, kar bo zate še najbolje, lastno doživetje …