da se v chefovini radi lotimo resnega praznovanja vsaciga praznika, ti je v vseh teh letih verjetno že postalo čisto jasno in samoumevno … tako se nam je zdelo – tudi radi eliminacije solobrez ministrstva za kulturo – da bi se letos spodobilo in bilo pravično, ako bi kulturnemu prazniku eno svojo prav posebno okusno noto djali … po inspiracijo nam ni bilo treba daleč, saj se je chef ondan zazrl v dobrodušno bronasto lice vodnikovega valentina, ki branjevkam na po sebi imenovanem placu hrbet kaže in se raje ozira v smeri po sebi imenovanega hrama … no, če bi vedel kako u iber posoljene in zalovorjene in z morjem drobtin zgusnjene vampe strežejo v oni birtiji, bi se bil na svojem piedestalu gotovo obrnil za 180 stopinj in gledal nazaj tje, kjer je njega dni stal licej, zdaj pa štanti z sadjem in zelenjavo … in če veš, da je omenjeni vodnik zaslužen za prvo slovensko kuharsko bukvo, izdano že dovro leto pred prešernovim rojstvom, potem že veš, kam pes taco moli … ja, točno semle, kjer se pa pogledati in na svojo mašino prenesti popravljeno in leta 1834 (prav istega leta, kot sonetni venec) izdano edicijo vodnikovih kuharskih bukev … po nji sem se bil spravil listat in tako smo po tejle na finskem rauhnjeni jegulji:

ki smo jo s patria-tskimi čustvi snedli nad drobnogledno lečo, med navduševanjem minichefa nad sistematsko grajenim sonetnim vencem, branjem zabavljivih prešernovk in postopnim preoblikovanjem turjaške rozamunde v orjaško roza bundo pojedli še tele, po vodnikovih receptih skuhane rihte:

zgoraj je, le kaj bi drugega bilo, dobra preshgana shupa, sledi ji karp v sardelnem sosu in spinachni zmoki, ob koncu pa smo se pocukrali še s totalno moderno (akoprav dvesto in trinajst let staro) mandeljnovo torto, pečeno zgolj iz jajc, rjaviga zukra, limonivega lupka in disheche skorje ter premazano z figovo marmelado (ipak je praznoval doktor fig-fig) … ker smo bili himnično razpoloženi, smo seveda izrekali tudi zdravljico, tokrat z meniškim (vodnik je ipak bil duhoven, ane) admundom 2004 iz kevdra dveri pax:

ježeš, kakšno vince! in kakšno praznovanje!

za zvočenje pa tokrat seveda himna … z dodatkom trnowskega poeta: klemen klemen – zdravljica