da kruh in vino ne bi padla v kategorijo onih, ki se kulture spomnijo samo 8. februarja, se bomo za trenutek ali dva še pomudili pri prejšnji sredi … tokrat s faksimilom receptov iz vodnikovih kuharskih bukvic … začnimo s prežganko, recept se tudi čisto normalno bere, edino težavo sem imel s tolmačenjem besede ozri, ker sem pač najprej sklepal, da še malo pogledaš tje v skledo … vodnik je seveda mislil ocvri, a kako naj bi bili že takrat vedel, da se to tako napiše, ane?:

fina fintica je tole kuhanje cele čebule in peteršiljeve korenine v župci, v chefovini smo ob koncu v prežganko zamešali še stepeno jajce, ker smo tako pač navajeni od malih nog … receptov za krapa ima valentino kar nekaj, chef je v končni fazi selekcioniral tegale:

tudi tegale sem malo pokrivil, pa ne veliko: krapa sem sfiliral in iz kosti in glave skuhal riblječorbasto (s papriko v prahu in malo mezge that is) osnovo, ki sem jo orto zreduciral in z njo ter z vinom (namesto kombota vino-voda-kis) dušil fileje … pa one moke za zgoščevanje omake tudi nisem pribil dve žlici, ane … no, še največja jebica so bili pa tile zmoki, ker je precej težko nagruntati prava razmerja med količinami:

na koncu je bilo tako, da sem v maso moral dodati še malo drobtin, da se je vse skupaj sploh toliko sprijelo, da se je dalo oblikovati v zmoke … so bili pa hudo in res dobri – tukaj je fincan dodatek peteršiljevega perja in čebule ter drobno sekljanje špinače še pred termično obdelavo, ki pa spet ni, kot smo navajeni, kuhanje, ampak praženje na maslu … še največje presenečenje pa je bil recept za mandljevo torto, s katerim ni bilo treba storiti drugega, kot ta ga delim z dve:

receptu nikakor ne bi pripisal 213 let – je namreč še dandanes tako, da se v marsikaterem stajliš establišmentu radi pohvalijo, da imajo na jedilniku tortico brez moke … no, eto, kaj je pa to tacga, vodnik jo je že zdavnaj pogruntal: jajca, mandlji, cukr (rjavega daj!), malo parfuma (limonova lupinica, mogoče cimet) in tojto! … starci vejo!