po murphyjevem zakoniku je bližnjica seveda najdaljša možna pot med točkama a in b … se pravi, da naj bi se jih človek izogibal kot napotnik surovega korenja … ampak so pa te bližnjice zelo vabljive in le zakaj si človek kdaj ne bi vzel časa za kakšen popoldanski shortcut, še posebej, če mu urniško-obveznostna kuzla skače v r’t in bi mu časa zmanjkovalo, tudi če bi bil dan z belefom podaljšan za kakšno uro ali tri … čitajoč enega od petih volumnov modernistične kuhinje (več o njej preberi v petek v prilogi financ dolce vita) sem namreč nabasal na fakt, da predstavlja ekonompisker hudo bližnjico do perfektne rižote (in to take ta kremaste taljanske, ne one presušeno preplozane, ki jo nosiš v spominu iz slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema)… povedano po domače: zajebi ono dvajset-in-nekajminutno kampiranje pred šporhertom, prilivanje župce po šeflcah in konstantno mešanje rižekov sem in tja; raje vse skup zakleni v lonec za kuhanje pod pritiskom in boš – brez mešanja in kakršnega koli dela – fertik v dobrih desetih minutah … priznaj, da se sliši dovolj rajcig za takojšnji test v zgornjekašeljskih laboratorijh … tukaj so najprej fotografski izsledki:

eh, kaj: rižota kt rižota, porečeš … in prav imaš – rižota kt rižota (v naši hiši je to na željo odjemalcev malo manj kremasto, pa še tale uporabljeni riž je kar en navaden zlatopoljec, ker je – spet po murphyjevem zakonu – arboria v špajzi zmanjkalo ravno takrat, ko bi ga bil človek potreboval za das schnell reis experiment), aber je za pot od surovine do mize porabila pol manj časa, kot bi ga po tredicionalni mešalniško-prilivovalski proizvodni specifikaciji … za cvetačno rižoto z zajčjim filejem je šlo to takole:

• ena manjša čebula
• strok česna
• pol glave cvetače
• pol žličke curryja
• ščep sušenega origana
• lonček riža
• špric belega vina
• centimeter paradižnikove mezge
• dva in pol lončka jušne osnove
• parmezan
• olivc & putr
• sol & poper
• štirje zajčji fileji

v ekonom loncu sesekljano čebulo praži v mixu olivca in masla, ko se zmehča, dodaj strt česen, kmalu za tem pa še riž, nacvetkano cvetačo in curry … podebljaj temperaturo, prilij vino in ko alkič izpari še župco … posoli, popopraj, potimijani in piskr zapri … na velikem ognju shajcaj, da se sprešarizira, nato pa ogenj zmanjšaj na minimum in kuhaj tako pet minut … po petih minutah na hitro izpusti ven paro (pri mojem old skul ekonomistu je to tako, da ga oblijem z mrzlo vodo, da pade pritisk, potem pa ga odprem, novejši pa imajo bojda neke hitre pressure release gadgete), premešaj, ponovno pokrij in pusti stati še pet ali šest minut … medtem na ponvi na hitro opeci posoljene in popoprane zajčje fileje, jih nareži na kolobarje, ki jih na koncu vmešaj v rižoto skupaj s parmezanom in putrom … ducat minut, no frx, propisna rižota!

ker se učimo shortcutov, naj bo soundtrack pedagoško – rezalni … kultna cut chemistova lekcija bo kot nalašč za tole, mar ne? … torej: cut chemist – lesson six (the lecture)