hja, takle mamo: ko lukšiča že zdavnaj ni več na vrhovni poziciji šolmojstrskega ministrstva, je njegov befel o enotedenskem šolopustu še kako aktualen: to je torej ta znameniti teden visokih cen apartmajev in smučarskih kart in opajanja z alpsko belino – pa ne ono iz na tolstojevi napolnjenih tetrapakov, ampak ono pravo, iz naravnih in umetnih snežnih kristalov sestavljeno tepih prevleko masivnega sivega skalovja … in ker bi celotedensko obratovanje organizmov na osnovi energije, pridobljene iz esterajherskih holesterolno-škrobnatih bomb bilo malo preveč celo za vsega hudega navajen chefov kardiovaskularni sistem, smo tudi tokrat izbrali samooskrbno jedilno opcijo … in tako se je vsako popoldne ob družinskem špilanju monopolija, britju lego ovc ali človeknejezise besnenju kaj  dišečega (saj veš, winter klasikerji tipa karbonara, starošolska mesna rižota, dušen svinjski vrat & semmelknödel & rdeče zelje, goveja župa & restanc, golaž & polenta …) cmarilo na šporhertu … takisto fino pa je bilo tudi fruštkat, saj se je med pripravo družinskoizročilnih sendvičev s kajzerco in budžolo našel čas tudi za kakšno pospravljanje ostankov … z inspiracijo belega hribovja se je bela omleta zdela ravno pravšnja za kaj takega:

bela omleta je v bistvu kot navadna omleta, le da je brez rumenjakov – ponavadi so že beljaki sami ostanki kakšnega majonezenja ali nudlanja … no, in ta belina nato služi kot vezivo razne robe, ki jo daješ v ponev … konkretni primerek je začel nastajati s hrustljavim zapekanjem polente na srednje segreti ponvi … nato je na sceno uletelo še malo čebule in ocvirkov (kurjih, jasno), nakar je že bil čas za beljake, nato pa še za nariban kos janijevega čadrškega sira, zmanjševanje ognja in pokrivanje ponve s pokrovom … ko je sir šmelcnil je bil čas še za finalni move: solpopr in flekce diamantskega peperončina … pol pa na sneg …

soundtrack je bel kot strela: everlast – white trash beatiful