zadnja dva tedne se v osebne zgodovine simpatizerjev fuzbal kluba barcelona ne bosta  beležila kot nekaj nadvse ljubkega in konstatne repeticije vrednega … če pustimo ob strani v petek napovedani odhod filozoficko trenerskega veleuma (kar je itak še posebej otožna štorija; slovenski katalonec jordi nam je na začetku prve bitke proti chelseaju še utegnil povedati, da guardiola po katalonsko pomeni hranilnik, se pravi da se pep piše tako kot kolega lotos) in po dolgem času izgubljeni el clasico (to se je po vsem tem cajtu enkrat pač moralo zgoditi, kajnede) je huda štalca   predvsem rezultatski fak, ki je sledil dvema fuzbalskima enosmernima prometoma v smeri petra čecha …  teoretično in po merljivih statističnih kazalcih bi seveda moralo biti tako, da bi fc barcelona v dveh tekmah zmlela oni v obrambne jarke vkopani abramovičev vod … ampak na koncu je pač bilo, kar je bilo in napotniku po nekajdnevni otopelosti ni ostalo drugega, kot da v vsaki riburdi iz neugledne enajsterice (z dvema dodatnima grdobinskima glavama (po eno za abramoviča in di mattea) vred niso zmogle koštati več kot 9.2 evra) na ribarniški led odloženih babic, paukov in kokotov vidi fuzbalerja čelsija in temu primerno postopa: razparati trebuh, potegniti meso od kosti, slednje skupaj z glavami kuhati tri ure, zmleti, pretlačiti in povreti … se sliši brutalno? mogoče, ampak videti je slastno:

take dolgodolgo kuhane in nato zmlete ribje kosti in glave francozarji s popečenimi kruhovimi kockami postrežejo kot gosto ribjo župo, mi pa smo v njih povaljali linguine in jih postavili na zelenico iz radiča in opremili še s popečenim filiranim mišičevjem … maščevalni zmlevski hard core ribji zos (s fileji) se scimpra tako:

• kilo in pol drobnih brodetnih rib (babice, pauki, kokoti …)
• glava od grdobine (ena večja ali dve manjši ali tri majcene)
• olivno olje
• srednja čebula
• decimeter pora
• peteršiljeva korenina
• en srednje raščen korenček
• strok ali dva česna
• zrna belega popra
• koprc
• par iglic rožmarina
• deci belega vina
• dva centimetra paradižnikove mezge (ali en frišen paradajz)

ribe očisti in jih kar na grobo z ostrom nožkom sfiletiraj – ck po eni in po drugi strani … fileje spravi, okostja in betice (tudi one od grdobin) pa prepraži na olivcu, dodaj sesekljano zelenjavo in začimbe, prilij vino, počakaj da malo povre, nato pa zalij s toliko vode, da bo vse skupaj za kakšen centimeter prelito z njo … pokrito kuhaj tri ali štiri ure (v ekonom piskru pa uro ali uro in pol) …

stvar bo izgledala nagravžno (čelsi, pač) ampak ti se vseeno še malo poukvarjaj z njo: malo ohlajeno per partes čimbolj fino sesekljaj v multipraktiku (avtohtono se to reč šiba skozi uno pasirko za paradajze), nato pa s šeflo pretlači skozi drobno inox sito … kar ostane na situ gre preč, kar pride skozenj pa nazaj na šporhert, kjer naj se pobre na polovico … počekiraj gostoto in slanost – jaz sem gostil do te mere, da niti soliti ni bilo treba  … ne pozabi na one fileje, ki si jih spravil: malo jih potrimaj, obreži koščičke itd … nato jih bodisi pokuhaj v omaki bodisi popeči na teflonu … postrezi kot hudo ribjo župo ali omako za njoke ali pašto; če pa boš pokuhaval malo manj, lahko z župco zalivaš rižoto, ki jo na koncu okrencljaš s fileti … eto, tako se melje nasprotnike – počasi in dolgotrajno, predvsem pa na hard in učinkovito!

soundtrack je kvazihipijadniški, ampak je oranžen (kot omaka) drobljenec, torej: r.e.m – orange crush