po lanskem kruzanju na eni in drugi strani južnih predelov italijanske čizme sta kruh in vino pripravila obsežno poročilo o tem, kaj naj samooskrbni človek spravi na svojo mizo (in vase) kadar se bo sam znašel na danih teritorijih … vajo tokrat ponavljamo po prihodu s švicarskih pašnikov … še bolj kot pri lahih so namreč samooskrbni skilzi potrebni (skorajda nujni), kadar se jeziki, grla in želodci nahajajo v švici … tam bivakirajoči in v gostinstvu obratujoči homo sapiensi skorajda ne znajo sproducirati prehransko/pivske reči, za katero ti ob postrežbi ne bi prilimali še šamarja v višini 10 švicarskih frankov (8.32 evrja) … kadar te torej zanese tja gor, si napedenaj tole:

denar

obvious, ane, pri bankirski naciji pa še posebej! … tistih izhodiščnih deset frankov v resnici ni hec …

tale luštkan s putrom namazan in s šparglji in nekaj kozmetičnimi dodatki obložen kruhek te v snekariji haug v mestecu schwyz sicer ne bo stal več kot 8 frankov i kusur, ampak skupaj s špricerjem (ki ga na onih koncih radi postrežejo s krhljem limone) boš pa že skoraj na petnajstih … porcija njokov v zuriškem kao skejterskem bistroju te bo skratila za 19.90 frankijev, običajen švicarski taler v sestavi kalbschnitzel mit pilze in rahmsauce – rösti – gekochtes saisongemüse pa je ovrednoten na dobrih štirideset … v primeru cenovne občutljivosti, cepljene na samooskrbno nezmožnost priporočamo oziranje po relativno ugodnih etničnih kuhinjah:

tale tudi nam domače zveneč jedilnik se že čisto okej bere … sicer pa – bottom line: če nimaš dostopa do šporherta ali gorilnika, moraš v švici imeti keš, kartice, zlate zobe, lance,  perle – take stvari …

waiter

švicarske izložbe so polne ur in teh izložb je toliko, da dejansko ure sploh ne potrebuješ – pač pogledaš levo ali desno, se zazreš v kakšen filigranski izdelek pateka philippa in točno veš koliko je ura – toliko, da si je ne boš kupil … si pa vsekakor velja omisliti drugi najpogostoje uizložben izdelek švicarske manufakture – vojaški nojšč … že bazična verzija poimenovana waiter (na sliki levo – na sredi je my first za minichefa, na desni pa climber (s škarjicami!) za chefico):

ima namreč vse, kar utegne potrebovati bralec kruha in vina: odpirač za kronske zamaške in buteljke, zobotrebec in pinceto (ta pride prav pri odstranjevanju koščic iz ribjih filejev (glej naslednji odsek) … in seveda nož za rezanje kruha, sira, salam in klobasic … obvezna oprema!

felchen

ko si torej opremljen s kinto in klinco se lahko odpraviš na lovsko nabiralniški pohod, pri katerem ti bo najprej padlo v oko, da švajcarci – sodeč po procentu površine, ki ga v trgovinah pokrivajo prehranski artikli – veliko kuhajo doma in skorajda ne pijejo gaziranih pijač (razen red bulla, ampak tega pa res na polno), voda v plastenki pa je (kar je ob vseh onih štiritisočakih razumljivo) praktično neobstoječa kategorija … je pa zato veliko žitarične, sadno-zelenjavske, mlečne, sirne in mesne robe, katere cene – švicarskemu protekcionizmu navkljub – niso brutalno visoke (so pa občutno višje kot v domačiji) … začasna chefovina je bila postavljena v luzernu, kjer se obrežja okoli famoznega kapellbrücka ob torkih in sobotah spremenijo v tržnico in kjer je bilo na prvega maja dan (v luzernskem kantonu to ni praznik sploh) moč upleniti tudi lep in čisto frišen primerek v vierwaldstätterseeju ujetega felchna (po linnejevi kasifikaciji se ribi reče coregonus lavaretus, po naše pa menda modra ozimica) iz katerega je nato chef nakuhal zupagud riblju čorbu:

pri isti švicarski ribničanki se je dalo obvladati (in smo si jo obvladali) rauhnjeno verzijo jezerske riburde, ki je nato sladki konec st’rila pri nekem schwyzarskem zajtrku, plac pa je bil vobče poln zanimive robe, sezonski highlight je bila rabarbara (končala je v chefičinem clafoutisu), za v domačo špajzo pa smo vzeli še par in pol debelajsastih kartofl gomoljev, ki bodo zdaj enkrat končali kot rösti (poročamo!)

doggwiler

mislim, če je liku ime urs doggwiler ti mora biti simpatičen že zaradi tega … če ima povrh vsega na cirihštrase v lucernu še hudo mesarijo (z jako fascinantnimi mozaičnimi mesnimi siri in mnogimi marinadnimi in oblikovnimi napedenkoti iz frišnega mesovja) in je bil celo razglašen za rüdigger lozernerja (karkoli že to je, vem da ima model celo izložbo prelimano z izrezki iz cajtngov, na katerih so fotke njega samega, kako mu okrog vratu visi verižica iz klobas), potem pač rataš njegov fen … za v kruhovinske trebuhe je prispeval serijalko dveh mehkih in vsako po svoje fletno začinjenih bratwurštov, za domov pa še landjegersko in eno hudo močno rauhnjeno suho klobaso plus še spomin na doggwillerjev razposajeni klobasasti i bi guet logotip … dober metzgerei, tale luzernski doggwiler, no doubt!

vino

ker leži tam not med onimi visokimi hribami, človeku v rubriki avtohtoni alkoholi prideta na misel predvsem pir pa šnopc … wrong! … švajcardarji najraje srebajo vino in to tako, ki ga sami pridelajo (98% pridelka požlampajo sami) pri čemer ušpičevajo tudi kakšne nenavadne produkcijske prakse … eden bolj bizarnih športov, ki se ga gredo v kevdrih je vinarjenje rdečih sort na belo … in če se zdi to pri modrem pinotu še kar normalno početje (blanc de noir pa to – švicarji na belo narejenemu modremu pinotu rečejo federweisser), pa v štacuni pogled na flašo belega vina, na katerem piše merlot postane blago telečji … vino pa je dejansko na belo narejen merlot – sprešan, precejen in zavret v inoksu … merlot kot lahko, belo aperitivno vino? može da prođe!

čokolada

že res, da v švici ne domujejo najbolj prestižne čokoladarske firme – te so se naselile na evroprestolničnih tleh, ampak tobler in lindt in sprüngli in še marsikdo v švici seveda zna izvesti super dobre čokoladne vragolije – celo tako dobre, da so z nekaj več kot enajstimi kilami na švicarja ne leto modeli svetovni šampijoni v čokoladožderstvu … letos jim bo titula zagotovo ostala, k čemur je izdatno pripomogla tudi naša ekspedicija z zalogami za domačo rabo …

se trudimo na vse pretege, ampak mislim, da naši familiji letos še ne bo uspelo pokonzumirati 440 sladkih rjavih tablic … čeprov – ju nevr nov 😀