dragi kruhovinski obiskovalec! … obveščam te, da si lahko za naslednje srednjeročno obdobje nadeneš majico z napisom: my favorite blogger went to london and all i got are a few lousy posts … je namreč tako, da sta se kruh pa vin v štirih dneh napolnila z dobro londonsko hrano in pijačo in zdaj po kosih pišeta spominsko knjigo … začnimo s hitrim lomom, oziroma v jziku domorodcev, break.fastom … je že tako naneslo, da sva streho nad glavo našla v prijetni londonski občini islington, le korak ali dva od novega arsenalovega štadiona … a bolj kot dom simpatičnih wengerjevih brezlovorikarjev nas na tem mestu zanima eno drugo rdeče obarvano islingtonsko romarsko svetišče … na upper streetu št. 287 je namreč največji (od štirih) pogonov ljubljenca londonske vege scene, yotama ottolenghija …

… yotam je bil rojen v jeruzalemu in ker je ata univerzitetni profesor kemija, mati pa ravnateljica, ne preseneča, da je po osnovni izobrazbi filozof in literarni komparativist, v angljio pa je prikruzal pri svojih enaintridesetih letih, se vpisal v kuharsko šolo le cordon bleu in začel kot slaščičarski šefe … sčasoma je prišlo do tega, da je svoje skillze začel prodajati pod svojim imenom in ko so se po zaslugi simpatično odpeljanih kombinacij stročnic, žitaric, zelenja, gomoljev, sadežev in začimb pojavile dolgodolge vrste pred njegovimi takawayi/delikatesami, je začel v guardianu pisati tedenske kolumne pod naslovom the new vegetarian … sicer je kar nekaj vegetarijanskega folka pošizilo, ko se je izvedelo da yotam sploh ni vegetarijanec (in da je v eni od svojih pisarij namignil, da bi se dotična jed podala k jagenjčkovim kotletom), ampak momentum je že bil dosežen in zbrane sobotne pisarije so izšle v knjigi z naslovom plenty (no, ta pa je čisto vegetarijanska) …

ker je tale islingtnoska branža osvojila titula najboljšega zajtrka v londonu (via the observer), te vsi opozarjajo, da pridi zgodaj … no, eno uro po odprtju na sobotno jutro ni bilo neke hude gužve … okoli velike, dolge osrednje mize se je zbralo nekaj družinic, katerih mladiči so si lepo mazali obustje z marmeladami in ostalimi na rogljičke in brioše namazanimi sladkostmi, očetje so operiali z velikimi na mizo postavljenimi toasterji, matere pa so mešale svoje kavne napitke … kruhpavin sta se ognila ottolenghijevim legendarnim granolam, mislijem in jogurtom ter udarila po slano – ata seveda na zgoraj prikazano vajo v slogu angleškega zajtrka, od katere mu je, čudo-čudo, bil najbolj všeč zeliščni pušeljc, tudi popečena šnita kislotestenca je bila fajn, ona krvavica je imela nek zabaven bližnjevzhodni aromatski twist, fižolov stew s pikantno špansko baso in ter ocvrto jajce pa – dobro blago se samo hvali – boljše sporucira kar sam … tudi ženski del meni, da tale z veliko gobo, feto in polpečenimi paradajzi obložen kruh ni ravno nekaj, kar bi si človek zapomnil do konca svojih dni …

ampak predvsem tale čokoladni, s super zaplejivo kremo iz baileysa polnjen kvadrček

pa tudi tale sočna figa-malina-mascarpone-pistacija biskvitna tortica sta opravičila vsaj 63% slavospevov, ki jih pojejo jeruzalemskemu filozofu … ne sicer toliko, da bi se za doživetje bil pripravljen postaviti v kakšno vrsto, ampak, če bom še kdaj hodil tam mimo bi spet zavil noter …

pod črto: simpatična in trendovska jutranja jedilnica, ki te lepo poservisira in pripravi za nadaljevanje dneva (pa tudi našega londonskega popotovanja) – po zajtrku gremo namreč na ale … prid’ zraven!