če si redni bralec (mimogrede naj zainteresirane opozorim, da se lahko pri dnu te strani s čisto enostavnim manevrom naročijo na emaile, ki bodo v njih nabiralnik priblazneli kadarkoli bo napotniku uspelo scumprati nov zapis; reč zna biti uporabna predvsem v obdobjih, ko so objave pogoste tako kot tehtne misli v parlamentu) kruha in vina, potem se verjetno še spomniš. da sem se enkrat poleti še kar raznežil nad razvojem slovenske pivoznalske scene (za nameček se je kmalu potem na starem trgu odprla še ena, butičnim craft beerom, še posebno danskemu explorerju mikkelerju, naklonjena (in z njegovimi piri založena) pivoteka za popent) … morš mislit, kakšna sreča me je potem obšla, ko sem v londonu, sedemnajst korakov in pol od vhoda v svojo islingtonsko bazo, nabasal na hudo resen pub po imenu the lamb … preden pridemo do pirov, se moramo nujno ustaviti pri džokeju, ki je takoj not za vrati cele večere spinal kakovostno muziko, vse sorte resne dratarije (predvsem punkovsko inspirirane), kakšen sočen hiphop in absolutno nobenega cukr guci muci weak ass popa … no, in potem še piri!!! … huh, koliko pirov! in to kakšnih! …. je bilo namreč tako, da so imeli poleg resne ponudbe (cirka ducat pip brez blesavih industrialskih lagerjev tipa stella artois, 1664, beck’s in heineken) v ta zadnji sobi v dveh lejerjih naloženih deset sodov (caskov), v njih pa sami intrigantni zvarki mini in mikro rokodelskih pivovarnic … pri šanku si tako za 1.8 funta/komad nabavil žetone, ki si jih nato pri točilcu menjal za polovične pinte izbranih napitkov …
seveda je bilo ob taki ponudbi rit kar težko premakniti kam drugam, a sva vendarle jo … in ugotovila, da imajo skoraj v vsakem pubu vsaj eno ali dve gostujoči pipi, torej taki, na katere našraufajo pirčke manjših in manj znanih pivovarn … kruh in vino sta pire (predvsem alete) šibala po metodologiji no repeat, no surrender!, se pravi da nobenega pira nista pila več kot enkrat (razen blontnega škotskega organskega medenkota iz pivovarne black isle, v katerega se je chefica zaljubila na prvi požirek) … ker smo znani skribomani, smo vse pokonzumirane sladne hmelje sproti beležili in tako lahko zainteresiranemu bralstvu priložimo seznam: london fields – galaxy ipa, otley – oxymoron, fuller’s red fox in seafarers, young’s london gold, sam brooks – wandle ale, morland – old speckled hen, john smith’s, courage director’s, anarchy brew – sublime chaos, revolutions – clash london porter, little valley -ginger pale ale, piddle – silent slasher, tyne bank – monument bitter, shepherd neame – late red, wharfe bank – verbeia pale ale, redemption – urban dusk, wychwood – hobgoblin, abbot ale, sharp’s doom bar, in purity – pure ubu … nekateri so bili res hudi posebneži, recimo oni sublime chaos z etiopskimi kofeti in piddlov pšeničniški silent slasher), prav nobeden od naštetih pa ni bil za pljunit ven in z veseljem smo nazdravljali ž njimi… za nameček smo po grlu pognali še par ciderjev (aspall suffolk cyder in gaymers pear cider) in ob vseh teh fluidih je bilo treba dati tudi kaj v usta – in, le kaj bi drugega, kot da snedemo en proper fišenčips … in tale je bil nadproper, z res hrustljavo pivskotestno obleko, sočno riburdo in na roke šniclanim krompirjem …
ni jim hudega, v londonskih pubih, res ne … a vse v življenju mine in tako bomo tudi mi šli naprej … na top šit amburger v covent garden … stay tuned!
kruh & vino 
To! Zaradi tega je London tako lepo mesto. Ale.
Ena taka zanimiva zgodba o aleih je, da je v srednjem veku obstajal poklic poskuševalca piva. Tip je hodil od enega ale housa do drugega. Ampak ni toliko poskušal piva (kao), kot ga je ocenjeval, če ni pokvarjeno. Metoda je tista, ki je zanimiva – imel je usnjene hlače, nekaj alea je polil po klopi in se usedel vanj. Potem pa je po stopnji lepljivosti ob vstajanju ocenil, če je pivo primerno za prodajo ali ne.
To, da so pa namesto vode, ki je bila pogosto umazana in ne pitna vsi z otroci vred pili ale, pa verjetno že veš, ane.
Mal zelenim od zavisti, ama itak gremo še kaj.
V London se rad vračam, predvsem zaradi “pubovske” scene ali bolje rečeno, njihove tekoče ponudbe. Namočil sem se le enkrat, ko sem odgrgral neko über ginger zadevo… Sicer pa je v Kopru tudi nek podoben butični pivski pajzelj, kjer točaj več kot zadovoljivo oddeklamira hišni repertoar. Na točajev predlog sem se odžejal z izvrstnim slovensko-avrstralskim ale-jem imenovanim Human Fish.
Še vprašanje glede na izbrano lokacijo (Isligton). Je bil poleg gastronomije, v igri tudi ogled žogobrcarske tekme ?
LP
bojc: nimaš ti kaj zelenet, tam izza gajbic z belgijskimi pivskimi zvarki; raje privošči nam, ujetim v začaran zeleno-rdeč dualizem, malo življenjskih radosti … zabartma: hjumanfiš itak, kar se pa fotbaleka tiče: flet je v bližino emirejca padel čisto slučajno – topničarji so za časa moje vizitacije itak le gostovali, kaj drugega me pa v londonu niti ne zanima (potencialno west ham), oziroma zaničujem iz dna duše (čelsky) …
Ja, saj ne rečem – tukajšnja piva niso ravno za v odtok izlivat (v veliki meri gre za to odkritje zahvala tebi, ki si mi razširil obzorje z zvarki De Struise), a ravno svoj veliki življenjski prehod v polnoletnost in dve leti okrog tega sem preživel na Otoku in takrat tudi razvil ljubezen do njihovih aleov. In ni ga zame pira, ki bi tako lepo stekel po grlu kot en svilnat angleški ale.