če se človek že poja po teritoriju zduženega kraljestva velike britanije in severne irske, potem se spodobi, da v usta zvali tudi kakšen košček po oddaljenješih obronkih nekdanjega imperija vonjajoče košte … če je bil taisti človek s kakšno v angliji locirano indijsko restavracijo nazadnje v stiku preko belih zob zadie smith (mimogrede – super so napisani), potem pod pojmom indian resaurant pričakuje kakšno curryjasto špelunko v kateri kuhajo tako spajsnjene jedi, da se že po žlici ali dveh spremeniš v ogenj bruhajočega zmaja … ampak roots at n1, birtija, v katero sva se sprehodila po namigu londonskega iz-časa, je bila vse kaj drugega … v prostore nekdanjega puba umeščena restavracija v na ljubljansko rožno dolino spominjajoči mikrolokaciji (barnsbury) je eleganten in ljubko zdizajniran plac, ki je ujet v eno tako ležerno in gostoljubno mirnost … morda se je tako zdelo tudi zaradi prijetno zatemnjujoče večerne ure ali nevsiljivo prijaznega kelneraja, prav možno pa je, da je vse skupaj dediščina minulega dela treh soustanovitvenih severnoindijskih patronov, ki so si hospitality kilometre nabirali po raznih ritzih in intercontijih … všečno je bilo tudi prvič v življenju pomočiti jezik v indijsko vino – shiraz reserva iz posestva sula je zelo lepo oplakoval do slastnega konca zmečano jagenjčkovo kračo, aromatsko zapeljano vstarodavnem fazonu rogan josh …

 vobče so vse v tehle koreninah skuhali dobra – masleno pile masala, nabor kruhov

mangov kulfi

predvsem pa sladkast jogurt v tejle pisani hrustljavo-krekerski metino grantnojabolčni predjedi:

sve u svemu: veri comforting experience (ampak z za fotkanje – kot se vidi – precej neprimerno lučjo) … sicer pa bi še kaj napaberkoval, draga bralka, bralec, a moram na postajo paddington, da ne zamudim vlaka za maidenhead (in s tem zadnjega v seriji zapisov z otoka) …