poglej skozi okno, bralka, bralec … pa da mi ne bi slučajno začel brundat bele snažilke, ki pada in spominja me nate … izborna kruhovinska barva aktualne sezone – vendarle smo proti, ane?! – je seveda črna … obetala se nam je že dolgo, odkar smo obeležili zakoličenje prve šestice na našo road to hell … skoraj 6 mesecev je minilo od takrat, ondan pa so se prosti termini le sestavili v luciferju nakolnjeno konstelacijo, kar je pomenilo le eno: da bomo, ko pade črna noč, praznovali prvih šest (od predvidenih 666) let kruha in vina … sonja in andrej sta z oblačilno kodo lepo sledila zastavljen koncept: ta je v duhu žrebanja zahteval, da ima vsak praznovalni krožnik (in glaž) v sebi nekaj črnega … po požirku nabildanega, kot nalašč za to večerjo zvarjenega black damnationa smo torej nazdravili s črno jazbečevo penino in začeli na črn kruh z makom in črnim sezamom polagati rezine dve leti starane pata negre in naribane, ter s skoraj črnim bučnim oljem prelite črne redkve … in medtem v izmenjavi parih zabavnih dovtipov in anekdotic ugotovili, da je vsa ta črnina le pro-forma in da bo v resnici razpoloženje veselo, sproščeno in nasploh svetlo … kar je tudi bilo, čeprav je tehnika zatajila predvajanje črne muzične spremljave, ki jo lahko zainteresirana javnost posluša tukaj … tako je potem ata napotnik na mizo prinesel na črno lečo s pečenimi črnimi olivami položene po berasateguijevo marinirane črne klapavice

in ugotovil, da je bila ipak leča kuhana malo preveč na zob … ampak ker so zobje beli, belemu pa smo kontrirali, je tudi to bilo čisto okej, sploh, ker je črno penino počasi že začel menjati renčelov na svetlo vižo narejeni piot noir in k njemu prilegajoči se chefičin, zaradi sipine tinte počrneli vol-au-vents z mar-y-montagna opremo iz škampov in mrtvaških trobent …

in ker na prešernovo vprašanje kdo zna noč temno razjasnit nismo dobili prepričljivega odgovora smo nadaljevali na črno … srkajoč burjo noir smo se spopadli z 2 v 1 produktom napotnikove neodločnosti, ko sta se na istem krožniku znašli dve počrneli interpretaciji klasičnih kombinacij

začnimo levo spodaj, kjer je krema iz rdečega zelja, nad njo so bleki (you know, blacki) s črnim tartufom, povrhu pa počrnele račje prsi; desno spodaj je pire iz črnega fižola, nad njim hrustljavi polpetki iz krvavice (black pudding/budin noir pa take fore), zadaj pa ena navadna, čisto nič črna repa (okej, vsaka repa je črna, ker jo na tričetrt sestavlja rap, ta je pa seveda večinsko negroiden) … pred iztekom črnega večera s črnim kofetom (in kolekcijo francoskega, albanskega in slovenskega konjaka/vinjaka) je bilo treba po vsem skupaj potresti še dobro mero sladkorja … utekočinjenega je spet priskrbel dutoveljski joško s svojo dobrih sedem let staro negro iz sušenega grozdja, trdnega pa s črno bombo (biskvit s črno čokolado, black-and-otherberries ice cream, hot black-and-otherberries, čokoladni preliv, zastavica s kitico komada black) chefica:

no, pa naj še kedo reče, da black ni beautiful? … s sonjo in andrejem smo se dobro nahihitali raznim štorijam baldorijam, zdaj guštiramo njune medene (niso črne) in pirine (so črne!) dobrotarije in se nadejamo še kakšnega srečanja … ter se, vsi skupaj, približujemo pravljični sedmi obletnici … stay tuned for more cook’n’roll!