tisti, ki ste v virtualno pivnico kruha in vina zahajali že konec prejšnjega desetletja, se mogoče še spomnite ekskluzivnega dokumentarnega filma o vplivu pitja dimljenega piva na vedenje radijskih voditeljev, ki smo ga tu premierno prikazali pred natančno štirimi leti (par dni gor ali dol) … vsi ostali lahko to svojo luknjo v zgodovinskem spominu zapolnite zdajle, saj je film ponovno na sporedu:
ogled toplo priporočam, saj je prav specifična aroma dimljenega slada botrovala temu, da sta kruh in vino med načrtovanjem germanskega pohajkovanja buciko najvišjega prioritetnega ranga zapičila tudi v bamberg … pa pustimo zdaj ob strani ljubkost s strani unesca zaščitenega starega mestnega jedra, spektakularnost štirih zvonikov njihove katedrale (in manci košir podobnega butasto režečega se angela v taistem svetišču), baročnega tumorja, ki je zrasel na hrbtu ljubke lesenjaške stare mestne hiše ali iiii in ooo ljubkih vrtičkov in hišic v tzv. malih bamberških benetkah in se osredotočimo na tale kamion,
za katerimi se je skrival tale sod,
natočil tale pir:
in dejansko se je splačalo pikati ono buciko in požirati one avtocestne kilometre, kajti direkt iz lesenega soda natočen aecht schlenkerla rauchbier je res izjemen napitek – fletno dimast, osvežilno namehurčkan, s čvrsto peno, prave temperature in izjemno piten – ako se mi ne bi pod koleni motala deca, bi bil po ceni 2.60 evra zagotovo po grlu zlil še kakšen mnogokratnik števila dva, s katerima sem sicer splakoval usta po ne ravno pretresljivi košti, ki jo strežejo v pivnici … je pa tudi res, da tejle baberški filani čebuli v omaki iz rauchbiera
nimam očitati kaj drugega, kot to, da je bila malo premalo pogreta … sicer pa me že zdajle, ko tole pišem, kar malo suši v grlu in ni hudir, da ne bom kaj kmalu obiskal kina šiška ali lepe žoge, kjer prodajajo flaške tegale finega pirovskega posebneža … ali pa bom kar poslal mail na distributerski naslov gregor.alic@gre-gor.net in naročil zalogo za v domačo klet …