… kuharija pa tudi! … vsaj takrat, ko po zelenem fantu prideta na vrsto za feštanje na domači brjači obe dekleti in mlajša med njima za ključno asociacijsko besedo določi igrišče in doda, da veljajo tudi igrice in igrače … in sva tastara dva za mizo zašpilala in zašpilila en niz štirih in za mizo zvabila veselo praznovalstvo … otvoritvena igriška partija je pripadla namizni verziji balinišča,

na katerem je vlogo peska opravila v pečici posušena mešanica moke, kneippove sladne kavovine, mletih lešnikov in štamprleta piva, kugle pa so bile tatarske, mocarelaste, rumenoparadajzne (razen balinčka, ta je bil rdeč) in cvetačnokroketne … ob igrišču so izralce spodbujale še minihlebčkaste makovke, na fotografiji pa lahko desno zgoraj vidiš tudi nogo tistega, kar je igrivo držalo vinsko spremljavo – gre za črne degustacijske kozarce v katere je potem gazda nalival vino iz v alufolijo zavitih flaš in kibical pivce, kaj da pijejo (dobri so bili, tako pivci, kot vinci) …
drugo igrišče je bilo – v skladu s zeit-und-platzgeistom – basketaško … smo se namreč spomnili ankedote, ki jo je care božidare pivskima recenzentoma iz prejšnjega zapisa zaupal v velikem intervjuju par let nazaj:

V: Če se še malo vrnemo na razmerja med ameriško in evropsko košarko. V nepozabni tekmi Jugoplastike proti moštvu Denver Nuggets leta 1990 vam je do zmage manjkalo zelo malo …
O: Takrat je Aca Nikolić pred tekmo pil kavo z Dougom Moejem, trenerjem Denverja. Povabila sta me, naj prisedem. In Aca, ki je bil tudi nabrit šaljivec, me je takoj pičil, češ da se pogovarjata, ali nas bo Denver premagal za 30 ali za 40 točk. Seveda mi je bilo jasno, da se heca, ampak Denver je bil takrat najbolj napadalna ekipa v NBA, ki je zlahka dajala po 120 točk. Odvrnil sem mu: »Profesor, evo! Če nas dobijo za 30 ali več, bom šel na sredino igrišča in pojedel žogo. Častna beseda, pojedel jo bom!« Sam pri sebi sem računal, da če me po štirih letih dela z ekipo nekdo premaga za 30 točk, se lahko takoj ubijem. Kje sem bil štiri leta? Kaj sem delal? Aca se je samo smejal … Nuggetse pa je rešil generalni sekretar FIBE Bora Stanković, ki je sodniku Jungebrandtu dajal navodila, da je piskal, kakor je pač piskal – uspelo mu je celo piskati prestop pri sodniškem metu. Pazi, prestop pri sodniškem metu!?

no, tole žogo

padlo v dišečo lužo iz hokaido buče, ingverja in kokosovega mleka bi zlahka snedel, saj je bila narejena iz škampovih repkov in pred cvrtjem povaljana v panko drobtinah, da o tem, da je prebodena z ostjo zlobnih in s pezo tisočletnih pričakovanj slovenskega naroda o medalji na velikem košarkarskem tekmovanju obremenjenih forumaških komentatorjev sploh ne govorim … tu je namreč že tretje igralo in v košarkarskem žargonu bi mu lahko rekli pick’n’roll, ampak ker slavljenki ob košarki bolj kot ne zavijata z očmi od dosade, smo ji raje po staromodno rekli ringlšpil a.k.a. vrtiljak:

na središčno os je postavljen pladenj z na žaru počasi pečenim/dimljenim kozjim stegnom, okrog pa so naložene vse sorte žavb, pomad, pestov, zosov, zelenjav, relišev in takih stvari, ki pomagajo narediti zavijanje koze v čapatije za še bolj zabavno in igrivo doživetje … tako da je čas kar hitro mineval in že je bil na vrsti igriv, a globoko v sebi zelo moralen in večno aktualen nauk:

človek, ne jezi se! … ker sta bili praznovalni dečvi dve, je tortni biskvit obložen z dvema – črnim in belim – čokoladnima moussoma, jezljivi gumi medvedki pa so se po poti iz borovničk selili iz ene kolekcije emendemsov na drugo … jezili se pa res nismo in se ne bomo, ker se imamo fajn in radi, naši dve bejbi pa še posebej … vse najboljše za najboljši!