kaj je nova črna med slovenskimi uporabniki žvekalnih mišic ti – ker si kot bralec tega bloga relativno razgledan prehranski proizvajalec in konzument – verjetno ni treba ne ugibati ne razlagati – odkar sta ona dva ekonomista v prikolici pred viškim sparom začela v krompirjeve bombete vtikati goveje polpete, je to nedvomno hamburger … jahajoč na uspehu in popularnosti hoodovih burgerjev, so se bolj ali (ponavadi) manj užitni primerki v kruh vloženih zmlevkov začeli pojavljati na vseh koncih in krajih – urša in ljubo sta jih ob sobotah pekla že prej, bine jih je cmaril v drugi sezoni gostilne brez šefa,  ponujati so jih začeli v tabaru, v tokyo pikniku, v novem cube-kiosku na letališki, v irish pubih, v obljubljaničnih bistrojčkih (na petkovšku, pri fany & mary so celo zbrali korajžo da svojo podpovprečno, so-nineties plesko v gobasto-gumastem kruhu na tabli oglašujejo kot best burgers in town), v celjskem starem piskru, pa ena nova  hamburgerdžinica je v kamniku, na menijih dostav hrane na dom … pojavljati so se začeli testiranju burgerjev posvečeni blogi (nu, glede na to, da je zadnji vpis januarski, poboma mogoče že jenja sapa), tudi had je očitno na misiji probavanja vseh burgerjev v sloveniji … val 202 je januarja burger revoluciji posvetil oddajo okuševalnica (v kateri je malo pomodroval tudi napotnikov), oktobra je ljubljana preživela prvi, jutri in v nedeljo pa jo čaka že drugi pivo & burger fest … skratka, reč močno leze proti inflatornim dimezijam in akoprav kruh pa vin pri vsem skupaj nista čisto nedolžna (sej veš: ultimativne bombete, achatzov burger, vtisi iz londona in antičen vpis na temo domaćega burgerja iz leta 2009), se jima vendarle zdi, da se iz vsega skupaj dela malo prevelika drama – ker narest spodoben burger pač ni neka huda umetnost (razen, če je gostinec – in veliko jih je – na vagon skočil zato, ker je burger enostaven, popularen in ker ponuja dober manevrski prostor pri šponanju razlike v ceni) … bottom line: ni mi burger neka reč, okoli katere bi bilo treba medleti in/ali jo postavljati na piedestal kulinarične razgledanosti, je pa vsekakor ena (od milijon) stvari, v katero rad ugriznem, če je le dobro prištimana … še posbej pa mi je fino, če se burgerijo pokrivi po svoje – recimo tako, kot je napotnik pokrivil piskrček rdečega fižola in iz njega naredil tale prispevek k slovenski burgerblaznici: tole sem potreboval:

• en tri deci piskerc rdečega fižola (kuha, odcejen)
• eno majhno rdečo čebulo (nasekljana)
• eno manjše korenje (naribano)
• tri vejice peteršilja (sesekljan)
• žličko drobtin
• pol žličke strtih peperončinov
• pol žličke pikantnega pimentona
• sol, črn popper

in tole sem naredil: vse naštete stvari sem del v sekljalnik paličnega mešalnika in parkrat stisnil in spustil knof na ta največji brzini – le toliko, da so se reči dobro premešale, ne pa spirirale do konca … nato sem vse vkup zmešal še z žlico, preveril, če se reč sprijema (če se ne bi, bi bil dolil žličko ali dve vode) in jo za eno urco postavil v hladilnik … iz dobro ohlajene zmesi sem oblikoval dva burgerja in ju pekel na sredje vroči, z olivem premazani ponvi – štiri minute po eni, po previdnem obratu pa še štiri minute po drugi strani … vmesni čas je bil kot nalašč za to, da sem olupil, pretlačil, začinil in z nakockanimi češnjevci zmešal avokado, ki se je ponudil, da bo legel pod bean.burger … fina malica! soundtrack je fižolast! beans je kar frajerski repr, znan po delovanju v grupi antipop consortium, osebno pa mi je silno všeč tudi njegova solo plata shock city maverick in z nje komad diamond helo granade