napotovi napotki za na pot: firence

firence so eden najbolj turistiziranih punktov na svetu, zato se obiskovalcu ni treba bati, da bi bilo v tej renesančni perli ogroženo zadovoljevanje katere od njegovih osnovnih življenjskih potreb … je pa res, da se boš v firencah malokje počutil kot toplo sprejet in težko pričakovan gost, večinoma te bodo tretirali kot paying customerja, se pravi da načeloma velja, da ob vstopu v mesto laši onji speranca, da boš dobil kaj zastonj … načeloma! zastonj je namreč (še zdaj težko verjamem, da je res) parkirišče na piazzi michelangelo, to je na unem hribčku na desnem bregu arna, na katerega se vsi pripeljejo slikat panoramo, ki z druge strani, z vrha stolnične kupole izgleda takole:panorama1… za še večjo neverjetnost velja fakt, da je omenjeno  parkirišče brezplačno brez časovnih omejitev in če se ti zgodi, da bo tvoj airbnbjevec ponujal čumnato znotraj mestnega obzidja, kjer lahi že samo za nepooblaščen uvoz z avtom (in nepooblaščen je vsak, kdor ni tam doma) kasirajo po 200 evrov, privatne garaže pa parkirna mesta cenijo na 50+ evrov na dan, se verjetno strinjava, da sem si že s tem infotom zaslužil en pir … nič ne bi imel proti, če bi to bil tale lokalna lahkotna bionda, zvrnjena na štengah pred cerkvijo santo spirito, med opazovanjem frajerskega življa na istoimenskem trgu: ghibellinain tako smo se s požirkom hladnega iz zoprnih tem tipa parkiranje lagodno prekotalili na območje naše osnovne dejavnosti … preden se odpraviva na tržnice in v oštarije samo še dva resna turisticka napotka: karte za uffizi si še pred odhodom obvladaj na netu, na brunelleschijevo kupolo pa začni lesti takoj, ko jo odprejo (8:30) – razen če res rad postavaš v fuuul dolgih vrstah … skratka: on-line pa zgodej! (družica in/ali družina ti bo hvaležna!) … okej, zdaj pa naša roba: fruštki: če nimaš ravno narentane terase z mega rezgledom ali hotela, ki za fruštik da na mizo še kaj drugega kot rogljiček, se ne zajebavčkaj in si lepo obvladaj svoj lokalni jutranji bar – poleg serijalke v prerezano fokačo vstavljenih polnil, svašta sladkih peciv, pomarančnih spremut in propisnih kofetov te tam nameč zagotovo čaka kolekcija glasnih in zabavnih lokalnih likov, ki ti bodo brez dvoma polepšali jutra … tržnica: ta glavna in ta velka in ta najbolj založena in ta najbolj turistična je mercato san lorenzo, kjer se mimo uličnih štantov s pas-matrsi, torbicami, majicami in ostalimi nepotrebnostmi prebiješ do glavne sale, v kateri povprečen bralec kruha in vina zlahka preživi cel delavnik, ne da bi sploh opazil, da je minil … roba izgleda vrhunsko, vsega je v izobilju, s cenami so sicer bolj na zgoraj, ampak če sam mal gledaš, te to itak ne boli, ane … za tole reportažo sem izbral tri ljubke prizore:san lorenzo1prvi je, kako da ne, primerjalno florentincoslovje, pri katerem  boš hitro opazil, da lokalno pasmo goveda, znamenito belo chianino cenijo več kot 1.5-krat bolj od navadnega goveda – malo zato, ker je originalna bistecca fiorentina pač chianinina roba, malo pa zato, ker je chianin relativno malo in skoraj vse gor rastejo na manjših kmetijah (poleg tega so to ene izbirčne krave, ki ne prežvekujejo kar vsega po vrsti, zatorej nucajo večje pašnike …) … skratka fletn …san lorenzo2druga podoba pripada sopressati, po naše tlačenki in v vsej svoji ogromnosti in fletnosti sploh ne potrebuje komentarja …san lorenzo3tretji prizor ni, kot bi kdo utegnil pomisliti, posnetek frotirke kakšnega nobel hotela (niti frotističnih izdelkov obrtnika ferenčaka), ampak so vampi, ki so v firencah velika in pomembna in dobro pripravljena stvar, o kateri bomo kaj več povedali v razdelku snekarija … o tržnici le še to, da je pritlični, štantovski del odprt samo do ene dveh popoldne, da pa je v prvem štuku do polnoči odprta gostinska tržnica z restavracijo (vampi po florentinsko so top, tudi pečena rebra, steak & salsiccia), pivnico s številnimi italijanskimi zvarki, sladoledarno, sirarno, pekarijo, mesnico, ribarnico, vegansko/vegetarijansko in klasično amburgerdžinico in, jasno, vinoteko, v kateri prodajajo chianti classico iz menda da čisto vseh vinarij, vključenih v konzorcij; na spodnji fotki je zajeta kakšnih 15% polic: san lorenzo4 oštarije: oštarij je nebroj, velika večina jih seveda nažiga klasično toskansko/firenško kuhinjo, so pa pri tem bolj ali manj frajerske … napotnikov selektivni radar je bil v dovolj dobri formi in tako nikjer nismo jedli slabo, v celoti pa je najboljši vtis pustila trattoria da tito,  ki človeka v dobro voljo spravi že z dvema, zalo ekpresivnima in povednima na vhod obešenima napisoma:tito1 tito2take imamo radi, ane? … in kuhajo dobro, res frajerski so bili njoki s kremasto omako iz paprik (predstavljaj si v nulo sfrulirano bazo za sataraš, prelito po drobnih njokcih), narezek z jebačko janeževo salamo (finocchiona) in hudim, na popečen kruh položenim špehom, ocvrti bučni cvetovi s scamorzo, atu napotniku pa so alelujo zašpilali tudi, ko je kelnar ob naročilu caffe-corretta predenj postavil 4.5 litrsko, s pipico opremljeno flašo krasne, mehke, iz muškata skuhane grape in je ženska njegovega življenja posnela tale tale prizor:IMG_2207seveda smo se – kot vsi ostali gostje – počečkali na zid in se zadovoljno odguncali naprej gledat rinascimento … slednjega pa očitno ni doživela ena od firenških gostinskih institucij, znamenita birtija il latini,latini1kjer so po zanesljivih prvoosebnih pričevanjih njega dni gostje sedeli za veliko skupno mizo, stregli pa so jim resno in dobro košto, zdaj pa je to postal klasičen tourist-trap z ločenimi mizicami, pocukranimi kelnarji in podpovprečno košto, vključujoč preplozanega pečenega zajca ter u iber kruhasto in res slabo papapomodoro … škoda! … ampak ker se vse izravna je potem tu še nenadejano dobra birtija,ciliegia1ki je na piazza di san pier maggiore s poštenimi cenami, neverjetno ješprenčkovo solato, hudo lazanjo in amejzing pradajzovo salso na peresnikih rešila zagato s hudo opoldansko lakoto … se ti pa po nekaj dnevih zgodi, da se vseh teh tradicionalnih reči še malo prenabauhaš in takrat je ptreba presekat s kakšno ustvarjalno kuharijo … če boš izbral trendovsko, v nekdanje železobetonsko skladišče-ali-kaj-že postavljeno restavracijo tamero, boš sicer plačal kar nekaj denarja (najcenejša pašta je devet, najdražja, z jastogom, pa 20 – vse so narejene v hiši, pred tvojimi očmi), ampak plac z osebjem in klinetelo vred je skulirano hip, vina poceni (buteljka korektnega chiantija za 17) kuharija pa domiselna in okusna, kot tale hud plesniv kozji sir s pasijonkinim sladoledom in slano kakavovo zemljo:tamero1malica: tle pa v firencah obstaja samo ena upoštevanja vredna možnost in to so vampi … brez spakovanja prosim, definicija firenške krme pač ni florentinec, ampak vampi … fotri tukaj obvladajo in strežejo nele  nam znane vampe, ampak tudi siriščnik – to je četrti in po vrsti tazadnji prostorček, s katerim prežvekovalci končajo svoj štiristopenjski obed … siriščniku v firencah rečejo lampredotto, to pa zato, ker jih je oblika in barva spominjala na notranjost ust piškurjev (lampreda), ki so včasih v velikem številu bivakirali v arnu … se pa dandanašnji siriščnike kuha s čebulo, paradajzom, peteršiljem in zeleno, nakar jih majster (tale je iz luknje v zidu da vinattieri) seseklja,lampre1jih naloži na prerezano bombeto, soli, popra, potrese s strtimi sušenimi peperočini in prelije z zeleno peteršiljasto-oljno salso, vrhnji del bombete pomoči v župco, v kateri se je siriščnik kuhal in ti ponudi naj-jači-send-vić ever … če ne verjameš, vprašaj gospo napotnik, ki vampov sploh in čisto mara ne, lampredotto bi pa zdaj zmazala sama … da pa ne bomo končali preveč hardkorovsko je tu še sladoled: ta je pa v firencah vreden, da ga, siceršnjim navadam na tem blogu navkljub, zapišemo z veliko začetnico; torej: Sladoled: hud, kremast, svež, čisti in jasni okusi, brez nekega pretiravanja … z lopatko postreženi v kornete ali lončke, priporočamo vsaj dvakrat po dva okusa na dan in to v naslednjih lokalih: jasno da je tudi tu grom, ko boš v becirku okrog svetega križa ne pojdi mimo vivolija, postoj & poliži tudi robo iz rivarena,rivareno1združeni jeziki družine napotnik pa za najboljšo, najbolj simpatično, najbolj fino in nasploh najjačo sladoledarno v firencah razglašajo mini obratek la sorbettiera na trgu tazzo … iza zaradi jagode, jon zaradi hihitanja sladoledarja, chefica zaradi kivija, chefe pa zaradi vseh okusov, še posebej pa zaradi limone & žajblja, pinjole, buontalentija, temne čokolade, lešnika, slane karamele, slane rikote z medom, itd., itd., … nad!

Advertisements

2 thoughts on “napotovi napotki za na pot: firence

  1. no fletno,
    rekel bi v firenze bi zavil še enkrat.
    ma naslednjič, prosim, naj-jači-send-vić ever … pripravi ti!
    Le Pomešaj

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s