tako je v naši hiši, da je hči dobesedno vzela (in prespolila) rečenico like father, like son in se rodila le en dan za rojstnim dnem svoje matere … in ker konec avgusta ponavadi še izkoriščamo zadnje dni počitnic kje daleč stran, je potem treba žurko za razširjeno familijo nadoknaditi v septembru … in žurke so seveda fajn, dvojne pa še posebej … mlada gospodična si je tokrat za povezovalno temo žurke izbrala rdečo barvo in ata in mama sta se kot španska bikca zakadila v rdeče pese, paradižnike, rdeče paprike, jagode, maline, rdeč krompir, rdeče meso in – seveda – rdeče vino in včeraj na mizo (po na čisto frišnem popečenem belem rastkotovem kruhu razmazanih paradajzih in fetki pršuta san daniele, česar objektiv ni uspel zabeležit) na mizo znosila:

sendvički iz soparjenega rdečega kruha z bivoljo mocarelo, paradižnikom, baziliko in dujčevim olivcem z limono

ravioli iz testa z rdečo peso, polnjeni z ovčjo sirarsko skuto z artičokami in preliti z na maslu pocvrtim žajbljem (by chefica)

na žaru pečen/dimljen svinjski hrbet, maslen pire, ocvrte lupine rdečega krompirja, v soku rdeče pese, pomaranče in camparija namočena pivska redkev

pustotnikov mnogo aromatičen in pikanten sir z rdečo mažo (hubert) in domača figova marmelada

rdeča torta – spodaj biskvit z rdečo peso, v sredi jagodna krema, zgoraj jagodni žele (by chefica)

magnum super dobre valpolicelske rdečine, ki je v vinogradih carla nerozzija zrasla le leto dni po rojstvu mljaše praznovalke …

povzetek: ni nam bilo težko, praznovalkama pa vzklikamo še na mnoga, mnoga leta!!!