takole je: odkar sem orng prelistal modernistično kuhinjo, mi je približno jasno, da na domačem šporhertu ne bom prišel niti blizu razhajcanosti, ki jo za segrevanje vokov uporabljajo kitajci na svojem matičnem teritoriju … s številkami je to tako: plamen kitajskih propanskih gorilnikov se segreje do 1.980 stopinj, toplota, ki jo oddaje pa je približno 25-krat večja od one, ki jo sproduciraš na domačem štedilniku … z drugimi besedami to pomeni, da se sicer človek lahko opremi z bolj ali manj pravovernim, jeklenim, tefloniziranim, keramiziranim or whatever, je vse to pissing against the wind, ker nima dovolj hicunge … s tretjimi besedami: kitajska kuharija je doma je v vsakem primeru približek … ampak ker deca rada brklja s palčkami po krožniku, ata pa rad trenira zapestje s šejkanjem ponve/voka se vseeno kdaj skuha kaj kvazi vzhodnjaškega … včeraj je to bilo pišče z arašidi, zanj pa smo iz predala s ponvami premierno potegnili nenavadno odrezano ponev:

vse je vegast! že tuli kakšno precizno strojniško oko in prav ima: vokponev najnovejše serije delimano delicia dejansko izgleda tako, kot da bi bil italijan, ki jo je delal pod vplivom flaše ali dveh chiantija, čeprav je v resnici čisto drugače: tisti na skejtersko rampo spominjajoči krivini se uradno reče funkcionalni rob, namenjen pa je temu, da bi te okorajžil, da si boš tudi ti upal stvari v ponvi mešati s privzdigovalnim šejkanjem, ne da bi trepetal, da se ti bo vse razsulo po štedilniku … in ali je kaj funkcionalen rob? me vprašaš … pa, glej, men se zdi, da je – lej kako poskočni so bili arašidi, ki jih je funkcionalno pošiljal v luft:

naj pripomnim, da je stresanje potekalo z eno samo roko, druga je namreč držala zrcalno refleksni fotoaparat in dokumentirala … arašidom je potem sledila še mešanica tanko narezane redkve daikon, belega dela mlade čebule in česna … pa na tanke rezance narezana rdeča paprika, v zdanju rundi pa še tanko narezane rezine piščančjega fileja … v osnovi je pri tehle rečeh tako, da se morajo zadeve peči, ne pa kuhati: torej zelo segreta ponev, v njej ne preveč vsebine in redno mešanje, šejkanje … ob koncu še brizg ali dva sojine omake in nato za mizo tole:

potem se sliši mlaskanje, en repete, čisto ob koncu pa na plano prileze še en dodaten benefit one krivo odrezane funkcionalno zarobljene keramično prevlečene deli-z-mano ponve: nč se nanjo ne prime in mulc jo pomije v treh sekundah, brez hvatanja krivin …