ura teče in nič ne reče … pravzaprav vseeno kaj pove: pravkar sporoča, da je za pripravo in oddajo prijavnega materiala za letošnjo izdajo zlatega silvota na voljo le še nekaj ur … naši familiji pa je 31. decembra zvečer spročala, da je ostalo le še malo več kot urco do novega leta in da naj – ob upoštevanju pojedene robe iz prvega zapisa na to temo) z načrtovano glavno jedjo raje počakamo na novo leto – kje točno pa piše, da je to dan, ki bi ga bilo nujno preživeti le ob ostankih in sarmah? …

no, potem je bilo na novega leta dan tako, da je naša ljubka devetletna gospodična na špancirju tako trdo pristala v telemark, da je njeno desno koleno potrebovalo (in v dveh urah tudi dobilo) tri urgentne šive (zdaj je vse v redu, hvala na pitanju!) …

tako je potem spet zmanjkovalo časa da bi uprizorili glavno silvotovo jed … a na srečo letos ni 2017 in tako 2. januar ni bil ponedeljek ampak sobota in tako sta se ata in mama zakadila v kuhinjo … in je mama iz belega in vijoličnega krompirja in maslenega testa zvila in spekla krasno rožo … in je ata iz bajerskega angusovega fileja, na 58 stopinj celzija segrete vodne kopeli, malo masla, timijana, maldonske dimljene soli in telečjega demiglacea ter pod litoželezno ponvijo razžarjenega plinskega gorilca uprizoril praznično mesnino, kot se šika … in sta potem podobo na ogled,

resnično jed pa predse in pred deco bila postavila … in še enkrat vsem zaželela krasnega, srečnega, sitega, napojenega inu zdravega! …

tako se je naš silvo razpotegnil čez tri dni in dve leti … tvojemu, dragi tekmovalni bralec pa tudi bijejo poslednje prijavne ure – saj veš, če ne kupiš srečke (beri: ne prijaviš robe), ne moreš ratat zlati silvo!