let’s face it: teksti o kuhariji in z njo povezanimi temami so v veliki večini silno dolgočasno branje … večinoma gre za funkcionalno, jezikovno borno naštevanje sestavin in postopkov, ki jih ponavadi uvede kratek tekstič tipa ko sem ta recept videl v džjmijevi knjigi, sem preprosto vedel, da ga moram narediti! pa še čisto preprosto je! … v aktualnem svetu s(m)o tisti, ki hočemo žmoht in strast, ki ga čutimo do kuharije tudi žmohtno in strastno ubesedovati, povoženi z lepimi, močnimi, lepo osvetljenimi, z insta-efekti opremljenimi in stiliziranimi podobami … je pač tako, da ima foto v žepu vsak, ki ima telefon, generatorja besedil pa – hvala bogu, (še) ne … in tudi s konzumacijo je tako: sliko ošineš s pogledom in že si jo fastfudovsko spravil vase … za sočen, bogat, jezikovno izzivalen tekst pa si moraš vzeti malo več časa – tako, kot za kuharijo, ane … in zato bom zmeraj raje prebral eno zanimivo napisano gastronomsko besedilo, kot preskeniral par sto fotk košte … in dobro besedje se še vedno da najti, če ne drugje, pa v zapisih starih majstrov … emile zola, recimo, je v svojem romanu trebuh pariza (katerega dogajanje je v celoti postavljeno na glavno pariško tržnico in ulice okrog nje) nanizal celo serijo slikovitih, sočnih, z močno metefaoriko opremljenih opisov tržnice in dogajanja na njej … spodaj priloženi opis stojnice s siri je krasen primerek … preberi ga, počasi in z guštom in slika skladovnic smrdljivkotov se ti bo kar sama narisala pred očmi:

e, to je mojstrtstvo … in z njim povezan napotnikov nu jir resolušn: bral bom več literature, besede so naše največje bogastvo!