ko smo letos izvedli reprizo prvega obletniškega kruhovinskega žrebanja se je grega, ki se ga je dotaknil prst usode kaj hitro pofočkal, v emajl napišoč tale niz besed: Erm – lihkar sm pogledu tazadn poust na kruhinvinu in Napo, jebenti, a si ti (sepraw tvoj tamaw) to mene izžrebal slučajno?! … in ker mu nisem mogel odgovoriti drugače kot pritrdilno, sva se okvirno domenila, da se konkretneje domeniva enkrat po poljetju, ko bo več miru v eni in drugi hiši … in nato je prišel šolski september, ž njim pa prvo resnejše usklajevanje termina, ki je pukim slučajem izvedlo še kar ženijalen konceptualni manever: da smo prvega desetega praznovali prvo desetko kruha pa vina! … in kakšen je to bil žur! … ob prihodu povabljencev smo se namreč še hihitali, češ, kako pa zgodi, da človek u skaručni presedi osem ur in da to je pa res velik, ane … nu, potem smo ob pogledu na točen čas ob razhodu naše zabavke opazili, da bi morali samo še ene dve urci potegnt, pa bi bili desetletko praznovali deset ur! (kar gre jemati kot dokaz dvojega: da je bila druščina super fajn in da smo vsi štirje udeleženi z demonstriranim partyanimalizmom suvereno pokazali sredinec enotnim matičnim številkam občana: koji če ti kurac emšo!) …
v kruhovinski kuhinji smo v meni za celebracijo desetletke vpregli številna v minuli dekadi napaberkovana pradavna, klasična in modernistična znanja: smo po vikinško (in z ginom, rdečo peso in hrenom) marinirali lososa in v portovcu ter sladkih začimbah gosja jetra, hladno (v češnjevem dimu) rauhali (in nato na putru dušili) por, renderirali ocvirke, mesili (rženi danski in pšenični polnozrnati) kruh z divjim, belega maslenega pa z navadnim kvasom, fermentirali (in odcejali) jogurt, stepali (in počasi pekli) mega-meringo, kuhali jajce na 64 stopinjah celzija, iz albuminske skute in rumenjakov rolali njoke, na hitri in hrustlavo cvrli zelišča, počasi in nežno rjavili maslo, podkožno polnili (in pekli) piščanca, tlačili in rahljali pire, stepali majonezo, rezali špeh in salamo, lomili tri zidaričeve sire, odpirali kozarčke figove marmelade, trebili tri sorte jagodičevja …in  vse skupaj smo nekako spakirali v šest, z lagodnim kramljanjem in srebanjem iz kozarcev pospreljenih, odsekov … in to tako intenzivno, da je gazda bloga utegnil škljocniti le dva pix-ot-it-didn’t-happen posnetka … na prvem je gravlaksirani losos z rožnatim venčkom (in pod njim v senci remulada in rugbrød:

na drugem pa torta pavlova:

s katero se je prehransko žur končal, družabno pa štartal v svojo naj fazo … in recimo da se je s to točko končala prva desetletka in začela nova (naj?) faza! … hvala za pozornost vsem, še posebej pa v živo pričujočima gostoma! še kdaj!