fein wein

kartoflarska počitniška kartografija se je letos zasukala tako, da smo nos družinskega vozila usmerili v smer severozahod in kot širši regijski cilj popotovanja določili švabskodeželo baden-wurtemberg … kar pomeni, da smo se silno dobre volje pasli po fascinantno ljubkem starem tübingenu,; da smo v čisto bližnjem derendingenu našli primus truber haus, strasse in kindergarten; da smo v heidelbergu pred vzponom na grajsko podrtijo s sicer največjim lesenim vinskim sodom na svetu (220.000 litrov drži) snedli čisto propisan maultasche; da smo v karlsruhetu deževni dan zlahka preguslali v ogromnem kompleksu centra za umetnost in medije; da smo v baden badnu preizkusili vse možne in nemožne savne in bazene; da smo se na svoje oči prepričali, da grad hohenzollernove rodbine ni samo beseda iz vica; da smo družno ugotovili, da bi se v stuttgartu dalo živeti skorajda samo zaradi res fascinantne arhitekture nove mestne knjižnice (no, pa tudi zaradi mercedesovega muzeja in v malo manjši meri zaradi po sicer meni ljubem sočivju poimenovanem becirku bohnenviertel, ki pa je bolj nahajpano kot pa realno frajerski); da mehankar omar iz dachaua na sobotno dopoldne s čikom v gobcu čisto dobro zamenja tesnilo filtra sajastih delcev; da je res, da nemci ob nedeljah čisto zares in čisto brez izjeme zaprejo vse štacune (in so še zmeraj živi in relativno zdravi) in da mi je zdajle bolj kot nemški pir všeč nemški vin …
kako pa to? tako, da sem po namigu, ki je izviral iz tobi-mojčinega gastarbajtarstva v manheimu, med oglede znamenitosti uspel vriniti tudi obisk ene precej resne vinarije – regija pfalz, kraj neustadt an der weinstrasse, weingut müller-catoir, (trivia: reč je v družinski lasti od leta 1774, pred trenutnim hefetom philippom davidom catoirjem so 21 hektarov veliko posestvo tri ali štiri generacije zapored vodile ženske) izgleda takole: 

b se loh navadu, ane? … no, stvar deluje tako, da pozvoniš na velika, zaprta vrata, nakar te urejeno osrajčkan mladenič odpelje v krasno dvorjansko sobo, te posadi za veliko masivno mizo in ti v roke potisne v usnje vezano knjižico, v kateri so zapisana vsa njihova vina … “vsa ta vina lahko brezplačno poskusite!” reče švabo, napotnik pa se (v mislih) potolče po glavi, češ, pa kaj se mi je treba v wagnom tle prevažat … in tako potem skusiva ene tri in ker so res orng vina – od leta 2009 naprej bio certificirana, vsa, tudi osnovna, so trgana ročno ter natančno in meni všečno vinificirana – jih dva kartona vzememo za domov, kjer bodo – vsaj ona ta huda – še kakšno petletko počakala na konzumacijo … preden se odpeljemo (aha, zaradi karotnov je fajn, da smo z wagnom tukaj, zdaj mi je jasno), vizavi haciende škljocnem še začetek njihove “grosse lage”, najboljše parcele, ki jo imajo, burgergartna: 

o zvarkih pa kaj več – če bomo živi, zdravi in bložno še aktivni – takrat, ko bodo spolzela niz grlo … 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s