avtomat

zadnje tavanje po nizkotni deželi brez orientacijskih landmarkov, je v kruhovinskem smislu postreglo s kar nekaj heci … recimo s pustošenjem dobro založenega hladilnika z belgijskimi piri (orval, chimay & kwak inclusiv) v eindhovenskem eetcaffeju de baron … kljub veselim uricam pri baronu velja opozoriti, da so za vzdrževanje kondicije med celodnevnim pohajanjem po tlakovanih ravnicah veliko bolj kot belgijski žmohtni in močni dubleti in tribleti, prikladni osvežilni grenki zvarki plzenskega tipa holandskih pivovarjev, na prvem mestu branda in na drugem grolscha, vsekakor pa se gre v velikem loku izogibati precej bedne, profane in težke bavarie … od jestvin je fino želodčno steno pred pirovskimi nalivi impregnirati s kakšno porcijo fritjesov, ki jih na onem koncu cvrejo v velikih bazenih z redno menjanim oljem in so zato prav fleten snack, ne pa tudi zdrav, sploh ker so domorodci pri serviranju jako radodarni z majonezo … na holandskem je dobro piti tudi zato, da te potem, ko ješ, ne moti, da hrana nima nobenega okusa … čeprav: blizu endhovenskega barona, malo naprej po kleine bergu je en prav fleten obrat, aangenaam culinair se mu reče, gre pa za mešanico kuharske šole in restavracije … stvar deluje tako, da sebe in svojo druščino najaviš šefu patricku, potem pa skupaj z njim kuhaš kosilo/večerjo s tremi ali štirimi rihtami in se od njega kaj pametnega naučiš, poješ in plačaš … fin koncept, prijeten ambient, sproščeno vzdušje … po mojem kar zicer, čeprav je bil, ko sva z mihom pokukala vanj, kokstudijo z detajlom likalnika čisto prazen … kam so šli vsi? … hm, ne vem, mogoče semle:

iz frying v delivery machine

v režo na desni vržeš kovance, odpreš okence z želenim ocvrtkom in pomalicaš … vaš dežurni kaskader je, že zaradi firbca, izbral ocvrto štafetno palico – zunaj hrustljavo, znotraj kremasto – v kateri je zaznal okuse melancana, čičerike in še nečesa rahlo pikantnega, iz spremnega napisa na okencu pa je razumel (ali vsaj hotel razumeti), da je dotična avtomatska jed zdrava, ker kar poka od omega 3 maščobnih kislin … jep, bo že držalo: tisti, ki takele reči malicajo že od malih nog, so samo par ur po mojem obroku suvereno namlatili četico z ehte podalpsko košto pitanih žogobrcov … ni vse v hrani, res ne …

sever in jug

letošnjo jesen ožja družinska celica vobče, njen poglavar pa še posebej, opravičuje svoje rodbinsko ime … na-potniki smo, prav zares … po enotedenski lahkotni paši na samosu in enovečernem klatenju zvezd v padovi, je chefico za dva dni odneslo v london (kjer je v al fayedovih gastro sobanah uplenila tablico temne čokolade s pomarančnim oljem in teglc zrnatega mustarda), chefa pa je sindikat nekaj dni kasneje odvedel na severni del zahoda, natančneje tja na sever, v smer kjer piha amsterdamski veter, kot se je o nizozemski metropoli pesniško izrazil alien … no, na holandskem od domorodcev – razen dimljene jegulje in slanikov ter sira – kakšnega prehranskega presežka ne gre pričakovati, zato smo se ob alber cuyp marktu zavihteli v ogromen, fascinantno visok bližnjevzhodni plac bazar … misleč da imamo velike trebuhe, je panameriški kolega miheljak fletno kelnarco, ki nas je kmalu začela žlajfati z opozorili, da smo naročili že kar precej, suvereno odpravil z: yeah, we know, but just bring everything! … punčara je veliko okroglo mizo na balkonu napolnila z ogromno krožniki precej dobre orientalske košte:

amsterdamski gastro bazar tzar!

okej, kakšna reč ni bila nič kaj posebnega, ampak kdor bo kdaj na poti iz kadinskega  pedala svojega začasnega bicikla usmeril proti bazarju naj nikakor ne pozabi naročiti ultimativne, eht, dišeče in ravno prav pikantne kremne lečine juhe in dimljene jagenjčkove šunke na okroglem kruhu … sicer pa po košto res raje drugam, recimo na južni del zahoda, tja v smer, kjer je žogo včasih brcnil kak slovenski šmeker … zlatkovo ime v lizboni sicer še vedno živi, a chefa je v tistih par prostih urah, ki mu jih je odmerila tja vabeča korporacija, bolj kot bondanje na osnovi bivših fuzbalskih spominov zanimalo, kaj  lizbonski pobje malicajo v tistih iskrenih, no nonsense bufetih s postavnimi dedci za šanki … nimajo se slabo, obratu na rua do comercio, čisto blizu praçe, prešajo sveže sokove iz marsičesa, pivo točijo v dvadecije, da je vedno sveže, za zraven pa v razpolovljene hrustljave polnozrnate bombice natlačijo ohlajeno, a sočno (ma, kaj sočno – lih prov mastnose reče) svinjsko pečenko ali pršut  … in nič drugega, ker tudi nič drugega treba ni … okrepčan trebuh malo naprej nabaše na skladovnico ribjih konzerv in žefrsona:

žefrson, kozervadoš du ližboa

žefrson je fejst dedec in prodaja izdelke mikro družinske konzervirnice conserveira de lisboa, ki jih dve mamci v backstageu zavijata v so fifties ovitke iz rjavega papirja … iz širokega asortimana za žefrsonovim hrbtom sem izbral pečeno polenovko s česnom, rezane in cele lignje v paradižnikovi omaki, naturalnega atuma (tuno), slanike in file skuše … še bi, pa v kufru ni bilo več placa … brez polenovke v lizboni ne gre, tu in tam sem nabasal tudi na velike skladovnce nasloljenih in še na razsoljevanje v vodnih kopelih čakajočih kosov surovine … zame so jo opalili na žaru, jo posuli s kolobarji surove čebule in koščki ocvrtega zelja, zalili z morjem olivnega in postavili ob bok pečenim celim krompirjem in živozelenemu brokoliju, še pred tem pa so me zabrisali s stola z izjemno česnovo župo, v katero so namočili skorje starega kruha in jo garnirali z ocvrtim jajcem … vege dušice znajo v lizboni sicer trpeti ob oštarijskih izložbah v katerih bahavo visijo veliki kosi govedine, kakšna svinjska glavca, ob njih pa za rep pod strop potegnjene kirnje … nadvse transparentno in iskreno, ni kaj … o portovcu tokrat ne bi, ker ga za tesno zaprta vrata konferenčne sobe louvre II hotela sofitel niso pustili, se je pa chefu enkrat zvečer s poljskim bratom piotrom uspelo prešvercati na nekaj ledeno mrzlih sagresov in ginjo, dišeč višnjev liker … napo on tour se kani končati naslednji teden s še enim holandskim rukerjem, potem pa nazaj za domači šporhert … imam že mrzlega purana

Ελληνική Δημοκρατία

ko je theo papaloukas začel umetavati trice iz nemogočih kotov, vogalov in razdalj in so slovenski pobje brenčali (ali, kot je zadnjič brezplodno nakladanje pod ostriženim slakom simpatično poimenoval obrambni minister, žuboheli) po igrišču sem ter tja, je vaš kulinarični dopisnik s povešeno čeljustjo sedel pred majhnim televizorjem v sobi 409 hotela princessa, 2 kilometra stran od nastanka enačbe a²+b²=c² in kilometer in pol stran od izobešene turške zastave … z drugimi besedami: košarkarska jeba desetletja me je doletela globoko na sovražnikovem teritoriju, na otoku samos … mythos, za žalost utopythossituacije ni prav nič izboljšalo dejstvo, da mi je edino tolažbo v teh pozabe vrednih trenutkih namesto kakšne klene domače kapljice predstavljala pločevinka mythosa, sicer čisto simpatičnega grškega hmeljnega zvarka … fuj in fej! … vsej grenkobi tistega večera navkljub pa moram priznati, da na grke nisem mogel biti jezen, tako, kot bi se spodobilo … na mize tavern so namreč cel teden postavljali tako dobro, pošteno pripravljeno in nezafnano košto, da tole tipkam na s folijo prekrito tipkovnico, ker s poplavami, tudi sline, je štala … preden se ob slajdšovu poslinite še vi pa naj (tudi zato, ker jih nikoli nisem uspel slikati, preden sem jih pojedel) povem, da so moj personalni favorit grške kuharije gigantes, ta veliki masleni beli fižoli, skuhani v odišavljeni paradajzovi salsi … grkom jih nikoli ne rata zajebat: vedno so bili mehki, ampak celi in ne razapdajoči … kdor se je kdaj ukvarjal s picajzlastim kuhanjem fižola ve, da je to craftsmanship, ki ga je vredno spoštovati … nabor ostalih dobrotinškov je pa tukaj:

[rockyou id=84705163&w=426&h=319]

bottom line: bomo še pršli!