lupljenje kostanjev je ena večjih štal, ki se lahko pripetijo nič hudega slutečemu državljanu, ki za pripravo kakšne lepo slišoče se specialitete potrebuje večje količine omenjenega oreška … počasi treti merico pečenih maronov, ki si jih z bejbiko kupita na štantu je v oktobrskem soncu in z leno ljubljanico pod sabo še lahko nadvse romantično, ko pa kdo pred tebe postavi kastrolo kropa, polnega rjavih fakerjev, ki se na vse kriplje upiraju dajanju iz kože (in to demonstrirajo z drobljenjem, lepljenjem škroba na lupilčeve prste, zateglostjo zunanjega olupa, integracijo notranje kožice s sredico, brizgi vrele vode …) se dobra volja hitro umakne furmanskemu izrazoslovju … jeba je še posebej velika, če recept zahteva, da določeno število kostanjev ostane celih … seveda se ravno tisti najlepši, ki so kao rezervirani za show off najprej in najraje nadrobijo, prasci provokativni … chef je preiskusil že n-1 metod za lupljenje celincev in trenutno se kot najmanj stresno kaže čeznočno namakanje kostanjev v vodi, ki mu sledi odstranjevanje zunanjega olupka (zareži s ostrim nožičem po obodu in olupi) … na kostanjih še vedno ostane trpka notranja kožica, ki se je losaš tako, da kostanje za tri minute butneš v vrelo slano vodo in jih potem lupiš, pri čemer pazi, da ostanejo vroči (ne smeš jih odcedit) ker ko se ohladijo postanejo popolnoma pitbulovsko pasji, se reče skrajno neolupljivi … razgeljenčke potem kuhaš še kakšnih 15 minut v vreli slanici … evo, zdaj sem te dovolj prestrašil, da ti lahko povem, da je preostanek recepta za porovo kremno juho s kostanjem in camembertom totalno ajnfoh in v primerjavi s chestnut fightom kot obisk toplic …

Nadaljujte z branjem→