kruh & vino

Prosimo, odpnite pasove.

Če ste gledali Coppolovega prvega ali brali Puzovega Botra, potem veste kaj pomeni, če vas udari strela. Se pravi, da vas velika večina ve. Tisti, ki ne veste, v bistvu veste, če ste se kdaj zaljubili na prvi pogled. Se pravi, da zdaj veste vsi. Vkolikor se zdaj najde še kdo, ki ne ve, naj si ob prvi priliki izposodi film ali knjigo ali pa, ko se bodo kolesa naslednjič vrtela proti Gorenjski, z avtoceste zavije v Šmartnem ali najkasneje v Vodicah in potem poišče Skaručno. Ko bo našel Skaručno, bo zlahka našel tudi gostilno Skaručna, od tu do udarca strele pa res ni več daleč.

Skaručna je gostilna, ki ji ni para in zato lahko njen kodeks pri debitantih povzroči blago (no, pri občutljivejših pa tudi zmerno do pretežno) začudenje. Še posebej pri kontrol freakih, torej ljudeh, ki imajo radi vse pod nadzorom in vse pod komando – v Skaručni se namreč je in pije tisto, kar vam prinesejo na mizo. In to je zelo vabljivo, dišeče in okusno in tega je veliko. In to velikokrat. Tudi če se boste ustavili samo na »eno župco«, boste dobili vsaj tri. Pa klobaso za na pot. Ali pa župco in pravkar dimljeno postrv iz unikatnega zidanega kompleksa (ljubkovalno tudi krematorij imenovanega) kurišč, krušnih peči, gradel, čripenj in dimnic, ki dominira domačnemu vrtu. Slavko mlajši sicer ne nosi mogočnih brkov in atovega vzdevka Pulinoga, a oštarijo fura prav tako suvereno in simpatično. Mogoče tudi zato, ker je iz Neaplja pritovoril cel prtljažnik vinilov z italijanskimi opernimi, belcanto, narodnimi in sanremovskimi pevci in jih dodal takistemu polpreteklemu materialu bivše domovine, da se zdaj složno sukajo na gramfonu in ustvarjajo edinstven štimung brezčasnosti. Kar je nadvse primerno, saj je v Skaručni čas absolutno nepomembna kategorija. In to ne za osebje, ampak za goste.

Vse skupaj se začne za šankom, s suhim sadjem v peharjih in ohlajenim orehovcem in/ali borovničkami v frakeljnih. Če jih boste hitro izpraznili, boste dobili nove, zato previdno. Ko vas bodo odpeljali k mizi, se bodo le tej že šibile noge, vam pa cedile sline, saj je hladna brigada že na poziciji: sladka in lepo mazava domača račja pašteta, ravno prav pikanten liptaver, okrogla dilca s tanko narezanim suhim vratom, malce debelejšimi koluti klobase in ostrim naribanim hrenom, še ena dilca z dimljenim špehom in stroki česna, skodelica svežih hrustljavih redkvic in velik krožnik mesnate tlačenke, prekrite z narezano čebulo in polite z bučnim oljem. In ne, seveda nisem pozabil na pekljan telečji jezik z naribanim mladim kozjim sirom, ampak se mi ta jed zdi vredna svojega lastnega stavka. Ali celo dveh: pekljan telečji jezik z naribanim mladim kozjim sirom v Skaručni je res nekaj nepozabnega. Vse do tega trenutka si usta močite z lahkotnim, uravnoteženim štajerskim mešancem in se, čeprav je težko, izogibajte rezinam kruha, sicer boste luknje na pasu začeli odpenjati veliko prezgodaj.

Ko je duša za silo privezana, je čas, da jo še malo segrejete. Iz treh jušnikov se vedno kadijo tri slastne sezonske juhe. Skoraj nikoli ne manjka goveja krepkača z rezanci in koščki mesa, pred dobrim mesecem pa so bile žene navdušene nad kremno špinačno z res veliko špinače, možje pa nad hibridom med čebulno juho in prežganko z jajcem. Če ne bi slutili divjega nadaljevanja, bi repetirali, in izkazalo se je, da je bilo prav, da nismo. Ravno prav kisel in lahkoten cviček je bil še eden iz nove generacije dolenjskih rdečkarjev, ki dvigujejo ugled nekoč predvsem po hudi kislini razvpitemu vinu. Tokrat je bil spodoben družabnik invenciji ta mladega Slavka, popečenemu mlademu kravjemu siru v omaki s pomarančami. Sladkost sira, svežina pomaranč in grenčica njih lupine tvorijo nenavadno kombinacijo okusov, ki ne dopušča ravnodušnosti: ali si fan, ali pa ti ne paše. Mnenja so bila deljena.

Pri naslednjem krožniku ni bilo dileme: vsi smo bili za mehak, lepo uležan medaljon medvedovega mesa, ki ga na srečo niso prekrivali s kakšno omako, ampak so rariteti pustili, da se pokaže s svojim lastnim okusom. Sladoslastno! Ta okus bi človek kar nekaj časa prenašal s sabo, a Skaručnarji so nas po kratkem predihu - skledi radiča z jajcem in bučnim oljem – postavili pred nov izziv: pečeno telečjo kračo, praženim krompirjem in kuhano zelenjavo s česnom. Krače so hišna specialiteta, njihovo poreklo pa določa velikost omizja, če bosta dva, bo svinjska, če vas bo dovolj pa volovska – v vsakem primeru pa bo meso popolno spečeno, mehko in sočno. Tako kot kos le po zunanjem centimetru zapečenega biftka z gorčičnimi semeni, ki ga je z gradele prinesel Slavko in nas poskušal razpočiti. V Skaručni pa smo po še eni, tokrat malo daljši klepetavi pavzi zmogli dišečo, s cimetom posuto jabolčno pogačo in sirove štrulkje z rozinami. Kačja slina, kot strela močan digestivni zvarek iz ogromne steklenice, polne zelišč, pa je izdatno pripomogel k pretvarjanju vsega dobrega v življenjsko energijo. In tako me je še enkrat – kot prvič in vedno ko sem bil tam – zadela strela. Tako močna, da verjamem, da je Skaručna najboljša oštarija na svetu: Champerard ima svoja pravila, marsikje kuhajo veliko bolj inventivno, skoraj povsod se več ukvarjajo z vinom, a nič od tega ti ne more dati (ali odvzeti) občutka popolnega ugodja, ki ga sam vedno občutim še dolgo po tistem, ko me taksi iz Skaručne pripelje domov. Ali od doma?