kot v naslovu je v oklepaju iz zelo jasnega razloga – ker dejansko gre za reč iz škatlice … pa pojdimo po vrsti: včasih smo hodili tje v gradec, da si kupimo dezenerskega pohištva in ga, vnovčujoč še mwst., na glas režimo tistim, ki dražje in grše kose za oremljanje čumnat kupujejo v tod naokrog obratujočih prodajalnah … seveda se marsikdo – in marsikdo od marsikdojev tudi povsem upravičeno – namrdne ob kakovosti izdelave na svenskem dizajniranega in v tretjem svetu narejenega pohištva, a naj resnici na ljubo priobčim, da sem imel daleč največ pohištvene jebe z mizico, ki je bila made  in germany in kupljena v lesnini … no, pa ne bomo zdaj o ivarjih, brundetih, spokejih, brorih in ostalih kosih opreme za dom, saj smo vendar prehranska inštitucija in pišemo ter razmišljamo o rečeh, ki se jih jé … v zvezi z ikeo torej o skorajda edinih proizvodih, ki niso samo designed, ampak tudi produced na švedskem, se pravi o tistih mini štacuncah po taglavni blagajni, ki prodajajo hrano … natančneje: švedsko hrano … švedski čips, švedske indijančke, švedske pire in ciderje, švedske heringe in losose (ja, tudi gravlax), celo švedske paradajz sose (čeprav ti menda (upam!) niso made in sweden) … no, pa ti oni dan, ko je v prtljažniku ostalo ravno še nekaj prostora, chef s police vzame precej velik tetrapak:

na njem piše, da ga pretreseš, odpreš, zliješ vanj 6 deci mlačne vode, močno šejkaš 45 sekund, vsebino preliješ v namaščen pravokoten model, pustiš vzhajati 45 minut in potem na 200 stopinj na spodnji rešetki pečeš eno uro … teoretično perfektno, kajne, reč tudi ne vsebuje kakšnih očitnih umetnih pizdarij (pšenični kosmiči, pšenična moka, rženi kosmiči, polnozrnata ržena moka, sončnična semena, lanena semena, ječmenov slad, fermentirana ržena moka, suhi kvas, sol in oligo fruktoza – ta mi edina deluje nekoliko sumljivo) … in kako je potem v praksi? … tresenje: okej; odpiranje in vlivanje vode: okej; šejkanje: okej … potem pa pride prvi ojej: ko tetrapak vnovično odpreš se začne iz njega razširjati ne ravno privalečn vonj … in drugi ojej: divje šejkanje ni čisto opravilo svojega dela in nekaj mase je je iz škatle vsulo še v prašni obliki … ampak ni bilo pene, ker sva z minichefom (ki se mu je kruh iz škatle zdela ena najbolj smešnih pogruntavščin ever) rešila z leseno kuhalnico … od tu naprej je šlo gladko, smrad je nekam čudežno izginil in iz pečice je prišel takle fleten svenski brød:

in kar je pri vsem skupaj še najbolj presenetljivo: oba otroka sta za zajtrk med temle in belim kruhom, izbrala tole  zrnato rjavarijo in jo tudi oba do konca pojedla  – kot chef, ki so jo je dodatno oplemenitil s heringom v gorčični omaki iz iste štacune … ni slabo, sploh ni slabo! …

soundtrack naj bo švedski, band pa je izbran predvsem zato, da bo tudi chefica kaj imela od tegale zapisa, če ji že krh ni všeč: fever ray – when i grow up … o naslovu pa še to: ko bom velik, bom švedski kruh spekel sam, from scratch, brez škatle!