ker se spodobi, da osmega februarja ob recitiranju poezij mementamo morija doktorja prešerna, predlagam, da to naredimo v kuhinji … možnih je več izhodov: ako so ti blizu roke inu ognjišča kuharske bukve valentina vodnika ali katharine werderdus kuharico v prešernovem času ti ne bode težko poustvariti kakšne košte izpred dvestotih let … druga šansa je, da na suho zgrizljaš niz suhih fig, še boljše pa bo, če jih malo namočiš in jih zmelješ v ta hitro domačo pašteto … še najbolj fino pa bo, če bomo združili poezijo za otroke in odrasle in naredili kompot iz suhih fig v belem vinu …

v bistvu niti ne gre za kuhanje kompota, ampak za namakanje suhih fig (in/ali drugega suhega sadja) v vinu … okvirno se tega loti takole:

• pol kile suhega sadja, za prešernovanje pač suhih fig
• dovolj belega vina, da bo prekrilo sadje
• kakšna deka sladkorja
• cimetova skorja
• limonina lupina
• kakšen klinček
• če ti je všeč si pripravi še kakšno janeževo zvezdico

vse našteto (razen sladkorja) daj v skledo, prelij z vinom in skledo postavi na kastrolo, v katero si prej nalil malo vode … to zdaj pristavi na ogenj in pusti, da se vino počasi segreva in sadje mehča in medi … ko bo dovolj mehko za tvoje kriterije, pogasi ogenj in kompot dosladkaj, če še ti zdi to smiselno … natoči v čašo, zrecitiraj prvo kitico zdravljice in použij … ponavljaj do konca pesmi ali do konca kompota … ker mogoče tvoja učiteljica slovenščine v zanosu moralizma ni dovolj poudarila zanimivega dejstva, da vsaka kitica zdravljice oblikovno izgleda kot majhen pecljat kozarec, te na to opozarja chef in navedbo podkrepljuje s priobčenjem te fletne poezije, ki lahko v izvedbi staneta severja služi tudi kot soundtrack za tale kompot:

Prijatlji! obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmo zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!