večini branjevk se sicer še ne da luščiti grahovih strokov, a neizpodbitno dejstvo je, da sladkaste zelene kroglice vstopajo na velike duri … z grahom tudi sicer ni kakšne velike krize, ker se dobi čisto decentne primerke v zmrznjeni obliki, ampak ko je frišn je seveda najboljši (najslabši pa je tisti v pleh piksnah, ki niti po barvi niti po teksturi niti po okusu niti na daleč ne spominja na svoje sveže podobnike, zato se ga je v jla oprijelo v naslovu tegale posta zapisano ime) … z grahom ljudje niso vedno imeli čistih namenov, marsikdo se mogoče spomni, kako so črnogorski fantje z vztrajnim polnočnim telefonskim ponavljanjem stavka meni treba grašak na rob živčnega zloma spravili nič hudega slutečega državljana … no, kaj takega se v chefovini pač ne bo zgodilo, saj z grahom ravnamo lepo in ga pripravljamo na različne ljudomile načine … nazadnje je chef pečico zakuril z namenom, da vanjo potisne grah, prekrit z jagenjčkovimi kotleti … gre za jako slasten in popolnoma ajnfoh recept, ki mi ga je zaupal naš dragi insegnante, nicola cretella … ker je model doma blizu pompejev, je upravičeno domnevati, da janjca in grah na ta način v peč dajejo pompejske matere … e andiamo:
- kila oluščenega graha
- prav toliko jagenjčkovih kotletov (no, tukaj zna že biti problem, ker slovenski mesarji jagenjčka po deafaultu najprej dajo na pol in so potem kotleti bolj borne sorte … zato je kar fino, da se najde kdo, ki lepo našniclane janjčke zamrzne na novi zelandiji in jih pripelje na naš konec sveta … prodaja jih pa štajermes v arkadah, pa verjetno še kdo … ampak brez skrbi, preizkušeno dobro je tudi s slovenskim janjcem)
- vejica rožmarina
- pest lističev mete
- dve manjši čebuli
- sol, poper, olivc
kotlete par ur mariniraj v mešanici soli, popra, olivca in sesekljanega rožmarina … grah pomešaj z drobno narezano čebulo in meto in ga razprostir po dnu nepregorne posode … kotlete zloži na grah, vse skupaj še malo pobrizgaj z olivcem in daj v peč na 180 stopinj za približno tričetrt ure … carski kombo sladkastega graha in dišeče jagnjetine bi moral biti zdaj ready … splakuj z najboljšim elegantnim rdečkarjem, ki ga najdeš v svojem kevdru … batičev rosso riserva 99 je bil prima, še bolj pa kabajev cuvee morel 2003 …
soundtrack: black eyed peas – clap your hands
(opomba: fejkerji načeloma ne morej priti na chefovo playlisto, ampak tale komad je iz leta ’98, ko so bili black eyed peas še hudi dober band in nihče ni niti slutil, v kakšno karikaturo se bodo spremenili …)
I bow to you! hvala za nasvet, kje dobiti jagnjece kotlete – sam nisem imel nikoli ne casa ne volje po ljubljani raziskovat, kje se da dobit pri nas tako redko Dobrino.
ni vrag, da wragetz ne bi prišel do kotletskega shopping infota brez raziskovalnega pohajkovanja … za bonus dobiš še info: hubert, divjačinska mesarija, ki je samo par korakov od arkadnega štajermesa, je začel prodajati divje zajce … slejko prejko pade šugo!
napo, lahko navržeš kako odbito idejo za piknike; da ne bodo vedno samo čevapi in ajvar v potokih.. poletje je tu, kljub temu, da nas april z zamudo pere in hladi namesto piva.
andrej, počakaj še dan dva, pa bom priobčil eno piknikaško … because you asked for it! … čeprav se mi ne zdi nič narobe z dobrimi čevapi in ravno prav šarfnim ajvarjem … okej, če bi moral ajvar jesti v potoku, bi me verjetno malo nažigalo v gležnje, ampak za dober ajvar se vsaj enkrat na leto splača izvesti tudi kakšno knajpanje …
ehi chef! i dont maind about c but kdo ti je rekel da v pompeih mariniramo jagnjenček?
coud be an idea…but keep away menta from mai agnello!!
o, insegnante … vidiš, pri talijanščini te 100% poslušam, pri kuhariji pa sem si dovolil majhen odmik … tisto mariniranje je moj dodatek … za meto sem pa zihr, da si mi jo omenil po telefonu … mogoče sem pa narobe razumel: meta – metere – nekaj dat med nekaj drugega … enivejs: upam, da ni zamere, vsekakro bom pa ob priliki privezal jagenjčka stran od me(n)te in ga zaklenil v peč brez marinade …