ribje konzerve niso samo štof iz starih vicov (kaj je bil glavni problem jugoslovanske industrije? -da so avte in ribje konzerve delali iz enake pločevine), over-predvajanih najedaških reklam (jaz bi rad bil …., sem pa čisto navaden…) ali naslovov huronsko zabavnih romanov … ribje konzerve služijo vsaj še kot metafora za hudo gnečo v zaprtem prostoru, recimo takole:

gledano z našega, torej jedilno-pivksega gledišča so ribje konzerve precejšen riziko – samo spomnite se na ribji namaz iz osnovne šole, ponavadi pospremljen s slaskim planinskim čajem … no, pa ni vse tako bad, seveda se tudi med ribjimi konzervami najdejo presežki … recimo lignji in polenovka, ki jih v pleh zapirajo v lizboni … in seveda latvijska narodna ljubav, konzervirani dimljeni šproti (po naše papaline), ki so po nasvetu z moskvo konektanega sošolca mihata postali obvezen plen pri nabiranju delikates v čeških štacunah … papaline so manjše od sardonov in sardel, dim jim doda sladkasto noto in ko zagrizete vanje, pod zobmi ne čutite nobenega zoprnastega hrustančnega hrskanja … torej: čeprav izgledajo podobno kot sardine:

so precej bolj elegantni – prava delikatesa, res … najboljše so z rženim kruhom, za krepko malico ob pirčku ali dveh ti tako ni treba storiti drugega, kot da v pečici ali toasterju zahrustaš dva kosa rženega kruha, ju podrajsaš s prerezanim strokom česna, nanju zložiš šprote, narahlo pokapljaš z limoninim sokom in ugrizneš … tudi če so ti konzervirane ribe bljak, bo to še vedno veliko boljše od vožnje z veliko kitajsko konzervo …