moj dedek je nekaj deset let, fotr pa nekaj desetkrat manj, združeval delo in sredstva v rudniku svinca in topilnici mežica, od katere je zdaj, poleg precej zajebanega lufta in osvinčene zemlje, ostal fleten muzejček … obadva sta bila sicer knapa in ne topilničarja, ampak kljub temu je kurjenje pod fondijem dober hommage obema, sploh, ker sta za časa svojega rudarjenja oba živela v šmelcu (kar je ljubko ime za vas podpeca, kjer je bila topilnica že kakšnih 100 let nazaj) pa tudi zato, ker so svoj poklon na teh straneh že dolgo nazaj doživele babice … šmelcanje sira sicer ni ravno trendovsko početje, ker ipak zdaj niso več osemdeseta, ane, ampak v teh zimskih cajtih bi za večjo druščino težko našli bolj prijeten tip obroka … sploh če vanj vključimo znameniti alkoholarski kaznovalni sistem: vsak, ki mu med namakanjem pade kruh iz vilice, mora spili xy litrov vina …

kruh in vino obvladata tudi trik za one, ki se jim zdi namakanje kruha v jezerce topljenega sira debeleče, nezdravo in zamaševalno: poleg kockic par dni starega kruha namakalcem ponudita na zob kuhane cvetove brokolija in cvetače, palčke blanširane repe in kolerabe, a bogami i na četrtinke narezane korenčke … še največja frka je poiskati špirit za gorilnik, še posebej če po chefovi lakočemo metodologiji šele v nedeljo dopoldne pogruntaš, da špirita nimaš več (namig: ne obiskuj petrolov in dežurnih lekarn, ne kliči merkurja in sanolaborja v btc, ne pregleduj spletnih strani iglu športa in pro-montane, ampak pejt naravnost k bobru obiju na rudnik) … ko imaš ogenj, potrebuješ le še vino in sir, pa maš mir … takole smo ga:

štirje odrasli so imeli u vrh glave dovolj, saj smo porabiliš:

• 75 dag sira (tretjina grojer, tretjina ementalec (oz. pustotnikov vrban), tretjina gauda)
• 3 deci suhega belega vina
• strok česna
• žlica koruznega škroba
• muškatov orešček (če češ)
• štamprle kirscha ali drugega sadnega žganja (če češ)

dno in stranice posode za fondue smo natrli s prerezanim strokom česna, nakar smo vanjo nalili tiste tri deci suhega belega, konkretno rebule quercus … na srednjem ognju smo vino segrevali, v vmesnem času pa smo naribali sir in ga potresli s koruznim škrobom … ko je vino zavrelo, smo vanj vrgli prvo pest sira in med mešanjem počakali, da se je raztopila … nato smo dodali drugo pest sira in med mešanem počakali, da se je raztopila … nato smo dodali tretjo pest sira in med mešanem počakali, da se je raztopila … nato smo dodali četrto pest sira in med mešanem počakali, da se je raztopila … nato smo dodali peto pest sira in med mešanem počakali, da se je raztopila … nato se nam je zazdelo, da bo vse skupaj malo pregosto in smo dodali še brizg vina … nato smo dodali šesto pest sira in med mešanem počakali, da se je raztopila … nato smo dodali sedmo pest sira in med mešanem počakali, da se je raztopila … nato sira ni bilo več in smo dve minuti samo še mešali … nato smo na brbotavi sir naribali še malo muškatnega oreščka in brozgico oplemenitili še z nulapet kirša … nato smo še malo mešali, na mizi, med kruhom, brokolijem in cvetačo prikurili špiritni gorilnik, nanj postavili brbotajoči sir in potisnili dolge, elegantne vilice v roke vsakega jedca … fondue je bil super, ravno prav gost, da se je sir lepo in voljno oprijemal nabodkov, tako da je bil fin žur, ostalo pa ni nič …

soundtrack: boy george &  juliet roberts – melting pot (ho-ho, soooo 80’s!!!)