napo-potniški obroki

služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:

jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …

grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni  s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …

po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …

na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …

hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …

o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …

da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …

po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:

musaka

če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal:

za tri zmerne jedce ali dva zelo lačna bo dovolj:

  • pol kile mešanega mletega mesa
  • ena čebula
  • dva stroka česna
  • žlička suhega origana
  • pol žličke kumina
  • piksna pelatov
  • en večji melancan
  • trije veliki krompirji
  • žlica masla
  • dve žlici moke
  • prebližno dva deci mleka
  • eno jajce
  • muškatni orešček
  • parmezan
  • sol, poper, olivno olje

najprej zrihtaj meso: na olivnem do steklenega praži sesekljano čebulo, dodaj meso in ga dobro prepraži … posoli in poporaj, ter ga odišavi s sesekljanim česnom, origanom in kuminom, nato dodaj sesekljano piksno pelatov in na malem ognju odkrito kuhaj, dokler ne povre vsa tekočina … vmes boš seveda večkrat premešal, ane …

sledi peka, zatorej prižgi pečico na 200 stopinj … melancan po dolgem nareži na tanke rezine, jih zloži na s peki papirjem obložen pekač, po obeh straneh premaži z olivnim oljem in speci … podobno naredi s krompirjem: olupi ga, nareži na polcentimetrke rezine operi, osuši, prelij z olivcem, premšaj, zloži na peki papir in peci, dokler robovi ne začnejo postajati svetlo rjavi …

preden vse skupaj zložiš v skladovnico, namešaj še redek bešamel: v kozici razpusti maslo, dodaj moko, malo prepraži in zalij s polovico mleka … kakšnih pet minut kuhaj na majhnem ognju in med stalnim mešanjem … če je treba, dodajaj mleko – kar želiš, je gostota tekočega jogurta … bešamel odišavi z muškatnim oreščkom in odstavi ter čez nekaj minut vanj vmešaj zžvrkljano jajce …

skladateljstvo pa tako: v namaščeno nepregorno posodo najprej enojna plast krompirja (+ nekaj kapljic bešamela) nato meso (pa spet malo bešamela), nato melancani (malo malo bešamela), nato duga polovica krompirja, nato nariban parmezan, nato bešamel … pretresi, da se vse lepo poravna in postavi na 180 stopinj za tričetrt ure … sijajno bo!

soundtrack tokrat prihaja iz rubrike hec mora bit … xexe: mirelle mathieu – akropolis adieu

Advertisements

5 thoughts on “napo-potniški obroki

  1. Melancan, domnevam, tudi olupiš? Pa se mi zdi, da bi to ena oseba komot za kosilo ter večerjo pojedla… se motim? 🙂

  2. silvo, melancana seveda ne olupiš … in sam boš tole pojedel samo, če si res zeloooo laaaaačen … dva se najesta ful, trije pa ravno prav … grem to še pripisat v recept …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s