evo, prvomajska bledica je mimo, veter je potem le razpihal tiste oblačne urinatorje  in tudi soncu pustil posijati na okupatorju upirajoče se praznovalce dela … ki so, to je le treba priznati, tudi med prazniki pridno jedli in kuhali – brez dela namreč ni jela, zatorej velja tudi, da je praznik dela obenem praznik jela … še posebej, če človek praznuje v franciji … tam si prvega maja v gumbnico nisem vtaknil rdečega naglja, saj mi je v oko padel čisto drugačen pušeljc:

zaradi velikosti je sicer popolnoma neprimeren za pripenjanje na obleko, ampak za v pisker bo pa čisto dober, sem si rekel, čeprav je bil že malo ofucan in listi niso bili več trdno sprijeti v bunko … takih malih artičok človek itak ne kuha celih, ampak se posveti zgolj njihovemu srčnemu bistvu … do njega je, ko se človek znebi strahu pred neznanim in naštudira tehniko, čisto lahko priti … glavna reč je, da imaš pri roki limono (to je tako pomembno, kot je v štoparskem vodniku pomembno, da veš, kje je tvoja brisača) in oster nožič … nožič potrebuješ iz očitnih razlogov – obrezovanja rahlo bodeče bunke se pač ne gre lotevati z velikim chefovskim nožem – limona pa služi kot antioksidacijski ščit, ki odrezane površine artičoke varuje pred počrnitvijo … preden zarežeš v bunko si  pripravi skledo z mrzlo vodo, v katero stisni eno limono … potem pa tako: odreži pecelj kakšna dva centimetra pod bunko, s prsti odlomi par zunanjih zateglih listov, od ostalih listov pa odreži zgornji dve tretjini … hitro potopi v skledo z limonino vodo, z žličko in nožičem izdolbi mehko kosmatijo iz sredice, pa spet nazaj v vodo  … od tu naprej si že iz ta hudga ven: srčke lahko kar cele dušiš na maslu ali olivnem olju, lahko pa jih tudi razdeliš na četrtinke, osminke, polovičke, whatever – samo po vsakem rezanju jih vrni nazaj v limovodo … v razmaku par dni je chef iz napedenanih rožic uprizoril eno stajliš kremasto rižoto in eno bolj rustikalno kromprirčevko … kako? tako:

rižota z artičokami:

• 4 artičoke
• skodelica riža
• kozarec suhega belega vina
• dve šalotki
• maslo
• sol, poper

artičoke pripravi po zgornjih navodilih, z majhnim dodatkom: steblo in odvečne liste  nareži in četrt ure kuhaj v slanem kropu in odcedi – to bo tvoja tekočina za zalivanje rižote … ki jo naredi po klasično: praži drobno sesekljano šalotko, dodaj riž, praži da postekleni, zalij z vinom, mešaj da izpari, dodaj prvo zajemalko kropa, premešaj, počakaj da povre … pa novo zajemalko, premešaj, počakaj da povre … itd, dokler riž ni kuhan po tvojem okusu … vmes na maslu pet minut praži na osminke narezane srčke artičok, soli, popraj,zalij z malo vina, pokrij in duši 10 minut … vmešaj v rižoto, dodaj še kocko ali dve masla in odstavi …

za zraven, če bo to edino kar boš jedel, predlagam še nekaj konkretnega, recimo takele jagenjčkove zarebrnice … ampak te boš pa že znal spečt, ane?

no, če pa ne: natri jih z mešanico olivca, soli, popra, sveže mete in rožmarina ter jih na vroči težki rebrasti ponvi peci po tri minute z vsake strani … če so fertik prej kot rižota, jih postavi v pečico na 140 …

seveda je popolnoma možno, da imaš v ožji ali širši rodbini jedce, ki se spakujejo nad rižem in v zvezi z njim dobacivajo fore v smislu a tok rumen zgledam? … o, tegale smo se pa že z unrra paketi prenažrl! … u, lej, pekinezerji! … rajš k rajž mam pa že kromper … itd … no, takim tipčkom se v brk zarežiš tako, da jim artičoko zamešaš v kromper:

artičoke s krompirjem:

• dve veliki ali štiri male artičoke
• štirje srednji krompirji
• srednja čebula
• dva stroka česna
• par skoncentriranih ozimničnih paradajzov (to je, kakopak, opcija … mislim, da bi zlahka opravil tudi za namočenimi sušenci ali – malo slabše, pa ipak – z dobro odcejenimi pelati)
• pest oliv
• salt & pepa

stvari se lotiš podobno, kot pri rižoti: od ofucanih artičok listje in peclje skuhaš za osnovo, medtem pa prepražiš sesekljano čebulo, nato še česen, prideneš našnitkane artičoke in minutko za njimi še olupljen in nakockan krompir, vse skupaj pražiš par minut, zaliješ z osnovo, pokriješ in dušiš četrt ure … pokrovko odstrani in podebljaj ogenj, da nekaj čobodre povre, čisto pri koncu, ko je jed že primerno gostljata, pa prideni še razkoščičene olive in paradajze …

za zraven sede v obeh primerih krepak, oster, karakteren, mineralen belec … germanski rizling iz premium lege pechstein uglednega vinarja  j. l. wolfa (hvala, tobi & mojca!) je več kot sijajno opravil zadano nalogo … učte se, štajerci!

soundtrack: david byrne – nothing but flowers