lovljenje polnega okusa sezonskega paradajza in njegovo spravljanje za mrzle, turobne, hidroponične dni, je z mrazom in dežjem za letos verjetno že mimo … morebiti se bo na primorskih štantih našla še kakšna gajbica rdečega koprskega ali taljanskega pomidorja, po recepte za preostale zelence pa bo treba po recept h katie bates in mary stuart masterson … v chefovini smo bili letos pridni, saj smo na hladno djali kar konkretne zaloge salse in počasi pečenih olupljencev … a ker paradajza ni nikoli preveč – i kaj, niti dovolj ga nikoli ni – in ker je treba tu in tam pokazati fakiča prehranski industriji, smo na ozimnične police položili še par in pol stekleničk kečapa:

kečap je sicer v osnovi ena taka pocukrana, pokisana, krepkeje začinjena in gostejša paradajzova salsa, ki jo industrija večinoma cimpra iz paradižnikovega koncentrata, glukozno-fruktoznega sirupa, kisa, konzervansov, ojačevalcev okusa, arom, modificiranega škroba in guar gumija … chef pa bi za svoje flaške zlahka uporabil popolnoma drugačen besednjak: brez umetnih sestavin, brez gostil, brez konzervansov, brez ojačevalcev okusa, popolnoma naravno, ročno delo in še bi lahko našteval, pa ne bom … raje ti povem, kako se ga loti, da bova lahko nalepke pisala skupaj:

poleg flašk, zamaškov in voska boš potreboval še:

• 2 kg zrelega paradajza
• en štilček stebelne zelene
• dve čebuli
• dva stroka česna
• tri vejice timijana
• nekaj lističev žajblja
• dva lista lovorja
• žlička koriandrovih semen
• šest nageljnovih žbic
• palčka cimeta
• sladka paprika
• sol
• rjavi sladkor
• jabolčni kis

nakockaj paradajz, sesekljaj čebulo in česen in vse skupaj pristavi na srednje velik ogenj … v maso vtakni še steblo zelene, lovor, timijan, žajbelj, cimet in paketek iz gaze, v katerega si zavozlal koriander in nageljnove žbice … bodoči kečap naj mirno brbota kakšni dve uri, nato iz njega poberi vse, kar se da (načeloma je to zelena, lovor, cimet in gaza), ostalo pa dobro zmiskaj in pretlači skozi fino sito …

paradajzov pire naj zdaj na srednjem odnju povre na polovico, potem pa ga podvrži meritvam in za vsak liter odmeri 75 gramov sladkorja, dve žlički soli, žlico sladke paprike in dober deci in pol jabolčnega kisa … ker so okusi različni (razmerje med kislostjo in sladkobo paradajza pa tudi), so navedene količine orientacijske … poskusi in korigiraj, če ti zdi, da je treba …

kečap (zdaj mu že lahko rečeš tako) še enkrat pristavi na ogenj in ga povri do željene gostote … če ga boš pokuril kmalu (v nekaj tednih), ga nalij v sterilizirane tegle ali flaše (dobro oprane steklenke za petnajst minut postavi v na 160 stopinj segreto pečico), dobro zapri, zavij v deko in pusti, da se počasi ohladi … za daljše spravljanje bo potrebno kečap še pasterizirati: zaprte tegle posamično zavij v gazo ali krpo, postavi v visok lonec, prilij vročo vodo, zavri in pusti vreti dvajset minut … vzemi iz vode, zavij in počasi ohladi …

če se kaniš kot chef jebkati še s plutovinastimi zamaški in čebeljim voskom, je dela še malo več … če te res zanima, se pofočkaj na mejl, za ostale pa naj proces ostane mala tajna malog majstra …

soundtrack pa hmmm … how about some hard core? … ohhh, yes: no means no – it’s catching up