ko smo leto in pol nazaj začeli prakticirati nouvelle cuisine, smo bili (in smo še, ofkors) silno navdušeni nad hrastovim pultom, izvlečnimi predali, bremzami na vratih, predalnih organizatorjih/razdelilnikih in ostalimi prednostmi, ki jih v primerjavi s svojo trideset let staro predhodnico prinaša nova kuhinja … ampak (saj si vedel, da takemu stavku mora slediti ampak) prostor, v katerega je ta super duper nova kuhinja postavljena, je pa še vedno ostal velik 6 metrov četvornih … tloris 3 x 2 je pač enako velik kot tloris 2 x 3, pa kakorkoli že ga obračaš … no, pa sem uč takole skrivoma kdaj vrgel na chefovini pripadajoč vrt, ki je vsaj trikrat, če ne štirkrat tolikšen kot kuhinja, pa (škandal brez primere!) popolnoma neizkoriščen za kruhu in vinu priljubljeno dejavnost … tole metanje oči je postajalo vedno bolj pogosto in zrklo je vedno bolj pogosto pristajalo na specifičnem, s ploščicami kritim delom vrta čisto blizu vrat, dokler se ni nekega lepega dne v nebo vpijoča praznost tega prostora zapolnila z, vsaj po imenu zelo duhovno rečjo: na vrtu se je namreč pojavil duh! … oziroma spirit (tretja vrsta, drugi z leve ali drugi z desne, odvisno s katerega pola raje začenjaš šteti) kot so ga poimenovali v njegovi domovini … po dvourni šraufariji, inštaliranju jeklenke ipd. smo že bili godni za prve testne vožnje (ki še vedno potekajo in boste o najuspešnejših med njimi še posebej izčrpno obveščeni) … seveda pa v enem izmed prvih poskusov nismo mogli mimo florentincev … trio fratelli fiorentini se je na rešetkah odlično počutil, o čemer priča tudi fotografski posnetek:
morebiti jih je paznik pustil kar malo preveč uživati v njihovem radostnem cvrčanju, a ga na koncu vendarle niso razočarali, saj so ob fino hrustljavem eksterierju demonstrirali tudi dobršno mero sočnost, flejvor pa itaq, ane?! … obča opažanja lagane vrtičkarskega weberiziranja pa gredo takole: rokovanje je ajnfoh gosponski, reč se namreč pripaljuje s pritskom na knof; temparatura se rada razvija do precej resnih višav; nacmarili smo že ploščate tortilja/pita kruhe, lignje (dodelujemo razmerje čas : hicunga), nabodala, paprike brnamo, kot da smo četrtouvrščeni na evropskem v basketu, melancane šibamo na jebački kris-kros vzorec in se počasi pripravljamo na rauhanje lososa … skratka: veper žarko, naša nova kuhinjska mrcina/žwau, je super! … ob tej priliki naj omenim še, da smo ob onih stejkih na led položili tole flašo:
ob kateri je treba reči, da so se pri čotarjevih sicer potrudili, da pa je narediti dobro penino iz terana vendarle še kar zajebano početje, ki terja kakšno leto, dve ali pet probavanja s poskusi in napakami in da v nam je v danem momentu tale flaša bolj všeč zaradi frajerske zunanjosti, kot zaradi vsebine in da med teranovimi peninami še vedno rula jazbečev intantno …
kruh & vino 
Pri vas ste torej postali high-end žaropeki …
Napo, čestitam za novo pridobitev. S tako mašino dobi priprava hrane na žaru čisto nove dimenzije.
Z rauhanjem lososa ni treba čakati do Silvestra. Če še nimaš cedrove dile, bo deska iz slovenskih gozdov čisto dobra. Priporočam še kuro na piskni pira, pa kakšna ‘low and slow’ pečena rebrca.
S.
bravo. ma mora bit roštilj na vrtu, no! samo oglje pa vedno zmaga ; )
alčesa, hohenderji še nismo (hohštaplerji pa tud nkol ne bomo), we’re sort of start-up; sašo, vse to (in še kaj) je zapisano v srednjeročni plan masterizacije griling skilzov; lenča: potrjujem prvi del tvojega komentarja, ne pa tudi drugega – namreč, naj recimo oglje proba zmagat med tednom po šihtu, ko bi sam na hitr obrnil kos hrane ali dva … preden na karbonarcu prižgeš šibico, na plinkotu že cvrči 🙂 … sicer je pa menda po svetu tako, da so odnosi med plinarji in oglarji na približno taki ravni, kot trenuten relationship med zlatkotom in miletom, hehe …
A uhka en “ispravak krivog navoda”? Ko sem v Toskani naročal florentinca, sem si zaželel enega manjšega, tam okoli 500g. Pa je majstr reku, da če je meno 800g, potem ni florentinc. Potem je dodal.” Stand up please.” me odmeri in reče ” Per te, kilo.” Kilski je bil najmanjši, kar so jih imeli…
ahahaha … a to je pol tko kt pr mesarju, k morš rečt, da bi 60 dek, da pol dobiš kilo, ker če bi rekel kilo, bi pač dobil kilo pa pol … prodajne strategije, pa to … sicer pa: tile trije niso bili tako majhni, kot izgledajo, saj je bilo v vsakem skoraj tričetrt kile (je pa res, da se je vsakega lotil en par ust) …
: ) najboljš da postavimo vašega zlatkota in našega mileta na teren pa naj se pomerita med sabo kot taprava deca!
word on that lenča.. jaz mojega ogljarja ne zamenjam za noben plin 🙂
pojma nimata, uglavnem, 😀 … po mojem je to tko kot vikendica pa bajta, v kateri živiš, knede: vikendica je sicer kul, pa na fajn placu, pa mirna, pa tko … ampak živit pa ne moreš v njej, ker je predaleč od službe, šole itd. in je tozadevno neuporabna … če hočeš grilat enkrat ali dvakrat ali večkrat na teden, tudi popoldne, med šihotm je plinar majka, verjemta – do takrat, ko se oglje razpali je šnicl/melancan/riba/tortilja/kotlet že pečen … za občasna vikendaška fotrarska frajerisanja pa lahko tud kolnkišta brna, hehe …
ne verjamem dokler ne probam (glove slap) 😀
Praktičen je že mogoče plinski.. ampak si pa prikrajšan za cel spekter smoky arom iz bukve, hrasta, trte.. mmmm
v resnici ne, ker lahko na brnerčke položiš blazinico s sekanci iz bukve, hrasta, oreha, višnje, trte … mmmmm
ma eto to je to… nisi naredu tiramisuja če nisi sam spekel piškotov, pa nisi roštiljal če ne smrdiš po dimu… peace man
Japajade (@ piškiti za tiramisu)
khmm…
https://kruhinvino.com/2010/10/11/gorpoteg/
Ja, je Napo doma spekel piškote, ampak ni napisal, da če jih ne, da potem tiramisu ne vela 🙂 Ma jih bomo naslednjič spekli. Houmejd Savoriadi.