pehar suhih hrušk

okej, sicer moram priznati, da nisem nek blazen fan ivana cankarja (edino obdobje, ko mi je bil res pri srcu je bilo takrat, ko je bil namalan na desetih papirnatih jurjih), ampak nesporno dejstvo je, da je vrhniški brko znal dobro z besedami … da se zdaj bolj ali manj eksplicitno režimo njegovemu svetobolju in silni deprovini je bolj kot posledica njegovega pisanja posledica tega, da so nam ga v branje poturevali še kot skorajda mlečnozobim škorcem … in se nam je potem z onim pizdunskim zatajevanjem borno oblečene in očizmane matke zafržmagal do te mere, da smo ga čitali zgolj in samo toliko, kolikor je bilo potrebno za preboj skozi pedagoški proces … če je kdo cankarja bral samoiniciativno in za lasten bralni užitek, naj dvigne roko v komentarjih tu spodaj, ker bo tako postal prvi meni znan človek s tovrstnimi bralnimi preferencami …  sicer sem v spominu vedno nosil zapis informacije, da je zaključek anekdote o suhem sadju, ki sta ga ivan in lina z rednim puzanjem za omaro spizdevala iz materinega peharja, precej dramatičen, a da je tako hudo sem porajtal šele danes, ko mi jo je ob pogledu na tole fotko

zagodel asociacijski škrat in me pognal v googlanje cankarjeve zbirke črtic moje življenje … mislim, pazi ti ta razplet resničnoživljenjske drame, ki se odvrti ob materinem odkritju, da ji nekdo taba gruške:

Nekoč, v nedeljo po véliki maši, je odklenila mati omaro ter se je čudoma začudila. »Sama ne vem, kaj bi to bilo! Saj je bil vrhan pehar, da so dol drčale, zdaj pa je že kar do roba usahnil! Miši jih pač ne jedo, saj ni nobena obglodana!« Držala je pehar z obema rokama ter se je ozrla po nas vseh. Drugi so strmeli z velikimi očmi in odprtimi usti, sestra Lina je gledala v tla in je podrsavala z nogo, meni je šel mraz od lic do nog in spet nazaj, počasi in težko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika. »Kdor je storil, povej sam!« Molčali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah grožnje, palice še manj, temveč nečesa neizrekljivega, daljnega, silnega. Izpregovorila je sama sestra Lina: »Ta je bil!« In je pokazala s prstom name. Mati je postavila pehar na mizo. V lastni omotici sem videl čisto, da je prebledela. Še je vprašala: »Kdo je bil?« »Janez!« je rekla sestra Lina in mi je gledala naravnost v obraz. »Kako da si naredil, še to povej!« je ukazala mati. Noge so se mi tresle tako močno, da nisem mogel vstati. Odgovoril pa sem razločno, da sem poslušal čudoma sam svoj glas. »Zlezel sem zad, potegnil žebelj ven, odslonil desko in otipal pehar. Že od torka, vselej pod véčer!« Takrat se je zgodilo nekaj, kar me prešine z neznano grozo še ob spominu. Mati me ni udarila, tudi ni rekla žale besede; sedla je na klop, skrila je obraz v dlani ter je zajokala, da so tekle solze izza belih prstov.

hudo je bilo, ni kaj … in če bi te kdaj že imelo, da bi materi takole kos za kosom iz omare skineval suhosadne proizvode, potem se vsaj potrudi, da iz njih kaj dobrega scumpraš, ne pa da se kar tako na suho matraš z njih žvečenjem … plus, da če se navadiš narest takole suhosadno pečenko,

lahko mater vedno povabiš na spravni obed, sploh v temle zimskem času, ko suhosadne omake ne bi mogle biti bolj sezonske kot so … pričujoči kos je sicer za časa življenja pripadal nekemu kraškemu kozliču, domenvam pa, da se cankarjanstvo prav fino poda tudi ofci in prascu … takole postopaj:

  • radodarna pest suhega sadja (če si slovenistični purist, vzemi samo hruške!)
  • par tankih rezin limone
  • stebelce ali dva timijana
  • negeljnova žbica, kos cimetove skorje
  • žlica masla, žlica olivca
  • kila kozličkovega ali jagenjčkovega stegna ali svinjskega plečeta/vratu b.k.
  • sol, poper

sadje vsaj za tri ure, še raje pa čez noč, namoči v vodi … nato z njim obloži dno pekača, najraje glinenega s pokrovom; dodaj še cimetovo skorjo, timijan in klinčke … meso spravi v čimbolj enakomerno obliko, idealno je, če je to valj – pomagaj si s kuhinjsko vrvico – nasoli in napopraj in obloži z rezinami limone … meso postavi na sadje in ga prelij s segreto maščobo, nato pa postavi v na 230 stopinj segreto peč … po petnajstih minutah temperaturo zmanjšaj na 170 stopinj, v pekač prilij malo vode in peci dokler ni done … čas peke bo seveda odvisen od velikosti kosa in vrste mesa, ampak z eno kilo bi bil moral biti v eni uri fertik (mimogrede – nova chefova pridobitev je digitalni termometer s sondo na žici – majka! … deležna bo posebnega zapisa) … meso zavij v alu folijo in pusti počivati, omako ki se je nabrala in suho sadje pa stresi na cedilo in dobro pretlači … omako pristavi nazaj na ogenj in jo najprej povri, na koncu pa vanjo per partes vmontiraj še par kosov masla in mešaj kot norček, da nastane lep emulzijski sos … meso nareži, prelij z omako in postrezi materi, ki ne le, da ti bo dala odpustek za vse ukradene krhlje suhega sadja, ampak te bo pozvala k vnovični delinkvenci …

soundtrack je tokrat komad, ki dokazuje, da je moč dogodek zasačenja pri kraji umetniško doživeti tudi z veliko manj safra, kot pri cankarju: jane’s addiction – been caught stealing

 

 

Advertisements

One thought on “pehar suhih hrušk

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s