pomladanski čas je kot nalašč, da človek stakne kakšen polnonosnični nahod … recimo da se na takle solnčen petkov dan odet v kapucinski sveter odkotališ na plac, pa te nato priviledžo bojs, vlado, miha, dani, ivi in samir otovorijo z vso za ekstenzivno vikendaško prehranjevanje potrebno floro in favno, tako da kar fino obložen (s presežkom svojih lastnih in dodatnimi omenjenimi) kilami stopicaš po s soncem obsijanih obrežjih ljubljanice in ugotoviš, da si zažvicu fuł … zato slečeš kapucarijo in hodiš dalje, nakar se sonce malo skrije za oblake in po koritu taiste ljubljanice prinori en ravno dovolj močan piš vetra, da te osmodi ke okrog prešvicanega ledvenega dela hrbta, kar v relativno kratkem času rezultira z iskanjem papirnatih robcev, saj je napotnik postal nahodnik … na srečo je rešitev zelo preprosta, še posebej če pomniš grafite, ki so pred prvimi parlamentarnimi volitvami za civilnodružbenega marka hrena navijali z jasno izraženo ugotovitvijo hren gre v nos! … in če si si kdaj usta že zapolnil s frišno naribanim hrenom (pa ne markom, jasno), potem veš, da hren ne le da gre v nos, ampak da iz njega tudi prežene vse, kar se v danem momentu nahaja not … zatorej je v danem momentu (tudi zaradi približevanja onih holesterolnih praznikov, v katerih tradicionalnem prehranskem postrojenju je hren tako rekoč edina zdrava postavka)  iz spomina pametno potegniti en recept za nedeljski hren, kot ga je v grapi pod peco na z drvmi podkurjenem zidanem šporhertu pripravljala bica tončka:

poleg tu zgoraj prikazanega kompletka

• nakockanega kruha (lahko je bil, črn, frišen, star, s skorjo ali brez, whatever) in
• frišno naribanega hrena (naj bo čvrst, kompakten, zajeban)

potrebuješ le še

• sol
• poper
• govejo juho

količine prilagajaj svojim preferencam, postopaš pa tako, da kruh in hren preliješ z vrelo govejo juho, postaviš na ogenj in mešaš, dokler kruh ne razpade in se vse skupaj ne spremni v nekakšno relativno poenoteno kašasto zmes:

pokusi, posoli, popopraj, popravi gostoto, če je treba in priloži kuhani govedini in restanemu krompirju … malo počakaj in nato svobodno zadihaj!

s soundtrackom bomo izrazili jasno nasprotovanje temu, da se k tradicionalnemu nedeljskemu kosilu vedno predvaja govejo muziko … mislim, če je zraven pucajoči hren bomo seveda zadihali na polno: prodigy – breathe