izza marsikakšnega vogala boš čez kakšen mesec in pol zaslišal glaske, ki te bodo skušali prepričati, da se začenja sezona žarjenja (ali kakor koli že po slovensko imenujemo grilanje = peko na žaru) … no, od tukajle prihaja čisto drugačno sporočilo: grilanje je neverending story, kot tenis … če vsaj malo več kot s polovico očesa & ušesa spremljaš športno dogajanje si namreč opazil, da je tenis edini šport, ki nima sezone in takorekoč laufa po sistemu perpetuualnosti: takoj ko se ena sezona z mastersom kao konča, že v brisbaneu zatežijo z novim turnirjem … in tako se oni švicarski vzmetni r počuti kot bill murray v groundhog dayu, saj vedno ruši vse pred sabo, dokler ne nabaše na nadala in ostane brez nade za zmago … od turnirja do do turnirja, vedno isto, celo leto, vsako leto … tudi napotnik vedno znova sooča z jeseni prodobljenim webrom in treba je reči, da sta se v kratkih zimskih dnevih in dolgih večerih že dodobra navadila drug na drugega … sicer odnos med njima še ni prerasel v čisti zen, ampak sta na dobri poti, saj sta se v rednih, skorajda tedenskih seansah že dodobra seznanila in sprijaznila z navadami, posebnostmi in muhami drug drugega … no, po obveznem testiranju rešetk in zmogljivosti gorillcev na stejkih, se je na vrtu chefovinskem še precej tega kurilo in kadilo – do črnega se je napeklo cel pisker rdečih paprik za ajvar, kolateralna korist početja pa je med ajvarskim upržavanjem (jasno, na stranskem webrovem gorilcu ki se je izkazal tudi pri poširanju polenovke in ozimničnem zavrevanju jesiha za vložene kumarice in paprikazemf) pomalican grill sendvíć:

spodaj (malo preveč) grilovan kruh, pečene paprike, par rezin bučke in na indirektni hitzungi topljen tolminc – cheesy & yummy! … na visokotemperaturno cono je nato nekega lepega petka leglo nekaj lepih lignjev, ki so po nakaj vročih minutah pozirali za naslednji lep prizor:

sicer pa sta chef in weber z lignji ravnala tudi bolj nežno, recimo tam okoli novega leta, ko sta jih, poprej par ur naribane z rjavim sladkorjem in soljo, na jabkovem dimu počasi in dolgo dimila, dokler niso bili mehki in pripravljeni, da se jih napolni z bakalarjem na belo:

takole pripravljene sem nato še narezal na centimetrske kolutke in z njimi dopolnil mozaik silvestrskih snackov … nežnega dimnega tretmaja so bile deležne tudi v žlaborski mikro ribogojnici šolane postrvi, ki smo jih še tople pomalicali s kartoflsalatom:

tudi kuro smo nacimpravali na izi … novembrski dežek je tri ure in pol kapljal na črn webrov pokrov, izpod katerega se je počasi vil orehov dim, v tem pa so – dokler njih središčna temperatura ni dosegla 75 stopinj in njih koža ni jela hrustati – čučali kosi lepo rejenega domačega pileta:

zelo lep aviacijski prizor so ponudile tudi koftice, zamešane iz mletega mesa razkoščičenih piščančjih stegen in krač in pospremljene z ojogurtenimi popečenimi in sesekljanimi melancani:

grilastih doživetij je bilo še več, iz spomina takole na hitro potegnem vsaj še tunine stejke … pa enega dobrokilskega hrustljavokožnega zobatca, komadino sočnega lososa in parček frišnih skuš, pa z grilanimi jurčki obložene na taistem žaru pečene tanke kruhke, pa polnozrnat (jasno da na žaru pečen) čapati za spremstvo polnokrvni taljati in zapečenemu črnemu fižolu … bottom line je, da se je plinski webrič izkazal za hudo uporabno kuharsko orodje, pripravno za uganjanje marsikatere zanimive jedilne štorije – tale kolekcija napaberkovanih štorijic se mi pač zdi kar dober dokaz, ane … v izogib razkazovanju mišic med feni trdogorivnega grilanja in plinaši naj samo še pripomnim, da je bolj kot sorta goriva pomembno koliko volje po učenju in eksperimentiranju ima grilmajstr … in other words: če pečekurec peče za en kurec, potem je takšno tudi pećenje …

za soundtrack pa sučemo eno z naslovomo rimajočo se iz ta divjega obdobja bistijev (video referenca – pouring liquid on flash; česar se ne dela! ne na žaru, ne na odru!): beastie boys – rhymin’ & stealin’