najboljšo madžarsko robo smo prihranili za konec obujanja spominov na prvomajčenje v budimpešti in za enega od razlogov, ki sta pripeljala do tega, da smo našo sevrovzhodno sosedo začeli ljubkovalno klicati mast-džarska (drugi je mast kot fonetični zapis besede must; ako je še nisi, je budimpešta pač must-see) … govorim seveda o mangalici, prašičji pasmi, ki so jo na ogrskem s križanjem dveh svojih staroveških pasem (bakonyi in szalontai) z divjo svinjo začeli vzrejati v drugi polovici devetnajstega stoletja … sicer pa mangalica izgleda kot da bi bila plod strastnega razmerja med ovco in pujsom (ali pač med pujso in ovnom), saj je njeno močno omaščeno telo poraščeno s fletnimi in obilnimi kravželjni runa … sicer pa je njena glavna odlika to, da se pod kožo odene v hudo debelo plast maščevja, ki je – če je plod kakovostne krme – jako hud generator okusa … seveda pa je ubogo mangalico prav ta maščobni sloj skoraj stal izumrtja … v protimaščobni evforiji, ki je po diktatu nutricionističnega lobita zavladala svetu v drugi polovici dvajsetega stoletja, so poč postale popularnješe nemastne sorte prašičev, ki jih je lažje in hitreje vzgojiti in prodati … mangalico so nato pred izumrtjem rešili španski pujsorejci, zavolj hudih chorizov in ostalega iz mangalic narejenega delikatesnega mesovja pa zdaj doživlja renesanso tudi v svoji primarni domovini (pa seveda v vojvodini in srbiji, pa v zda in – če sem prav razumel mrtinetovega birta – tudi pri nas) … v busimpešeti je mangalica – vsaj na tržnici – precej velika zgodba … skladovnice za štiri-in-več moških prtov debele prekajene slanine, gore gromozanskih ocvirkov in verige takšnih in drugačnih klobas in salam so omniprezentne …
skravžljanega pujsa radi denejo tudi na jedilnike restavracij, ako bodeš kaj kmalu kruzal po pešti, je skoraj nujno pokukati v funky gastrobar pesti disznó in poskusiti bodisi mangaličin rahlo dimljen pršut, bodisi sočen burger bodisi izkoščičeno in nato počasi kuhano, ohlajeno, nato pa narezano in pred strežbo popečeno kračo bodisi rezino pečene vratovine ali pač kar vse od naštetega … to, da moraš v budimpešto s seboj nujno vzeti hladilno torbo ti je pa tudi jasno, mar ne? … le tako si boš lahko doma pričaral takle prizor:
huda je ta mangalična salama: sladkasto dimljena, čisto rahlo pikantna, sočna, mastna in tako zelo zelo dobra … e, to in ne neka heavy industry ogrska salama je reprezentativen primerek najboljšega, kar ponuja mastdžarska …
mangalice že nekaj let uspešno goji in tudi predeluje v pršut, salame in ostale dobrote, Jordan Cigoj iz Črnič http://www.arkade-cigoj.com/
ps. lardo je fenomenalen… 😉
A se reče mangalica ali mangulica. Vsaj pri nas v Vojvodini ji rečemo mangulica. Imeli so je tudi pri Ratoši zraven Postojne. Jaz najraje imam “sapunjaru”, tisti čisto bel špeh. Kar topi se v ustih 😉
ja, h cigoju in ratoši bo puole res enkrat treba, je taku? … vidim pa, da imata oba komentatorja afiniteto do istega kosa, le da ga vsak poimenuje po svoje … sapunjara vs. lardo, hehe … kar se pa tiče imena pujsa: madžari mu rečejo mangalica, takošno je tudi internacionalno ime (zapisano kot mangalitsa), ampak tisti malenkostni u-jevski odklon pri vojvodincih ni tako hud; torej se ne gre bati, da ne bi razumeli, za kaj gre …
Mama mi je enkrat poslala kao smešen mail, lej ko so križali ovco pa prašiča. Sej ne vem a je res to misla, samo priznam, da sem tudi jaz nisem vedla, da se tele Prašovce sprehajajo nekje v radiju 300km od nas 🙂