poročne darile so fajn stvar, smo se strinjali v soboto zvečer … je bilo namreč tako, da sva kumovo darilo odprla šele trinajst let od rinkanja – pa še to ne celega, ampak je eno tretjino … iz lesene, z dletom in kladivom odprte kište sem že dopoldne povlekel v rdeč papir zavito eno-in-pol-litsko flašo, na kateri je pisalo duet in riserva in edi simčič in 1998 … ko sem magnuma odprl, da se njegova vsebnost do večera prezrači, sem ga kojci poskusil en požirek – da ugotovim, če ni slučajno sferderban od čepa … in ni bil … ni pa bil (oz. se v tistem trenutku ni zdel) tudi nič kaj posebnega – eno tako povprečno rdeče vince … ampak zvečer, ko se je med spodaj pofotkanimi spremnimi krožniki rubinasta tekočina začela prelivati v dekanter iz njega pa po ljudskem in pengovovem rodovniku vina v glažke in od tam v glavce pa je bilo to po montypythonvski rečenici something completely different: krasno vino! … kot nalašč za fešto in za pripravljene prigrizke:
in kaj je pri vsem skupaj najboljše? … da smo še mladi! … in da sta v škatli še dve flaši, hehe!
Ne me hecat! To je pa boljš kot pri Štefelinu. Vsa čast mojstroma! Irena
Čestitke! A potem si tudi pri vas za trinajstico niste upali iti tandemsko skakat s padalom? 🙂 (jedli smo tudi pri nas fajn, čeprav ne tako zelo elegantno 🙂 )
Tile recepti se dajo že kje dobiti?
irena – no, štefelin je kar visok bench, ampak hvala! 🙂
alcessa – padobran: that will never happen! 🙂
david – chefica ima svoje kurarske reči po sarošolsko zapisane v zvezku – zihr je zihr 🙂 … moje pa tako: pašteta je simpl (jetra, šalotka, konjak, plamen; potem sladka smetana, sol, poper, palični mešalnik in pretlačevanje skozi fino sito), tatarski še bolj (nasekljano meso, sol, poper, olivno olje) … kreker je variacija na temo alaina ducassa, le da je tuna dimljena (o hladnem dimljenju, svoji trenutni kuharski obsesiji, se bodem razpisal v kratkem), celotno comprarijo s stejkom in maslenim kofetom pa opišem v naslednjem zapisu čez dan ali dva … stay tuned! 🙂