pod temle naslovom ne bomo, kot bi mogoče kdo mislil, govorili o silno hitrem, obsežnem in v vseh pogledih fascinantnem lopatanju (a.k.a. kidanju snega), čeprav so ga nekateri tudi v novi sezoni že bili prisiljeni izvajati … šaflanje v našem kontekstu je shufflanje, kot ga razume mednarodno združenje vrhunskih in eksperimentalnim hecom, izmenjavi znanja in izkušenj ter druženju naklonjenih chefov gelinaz!, ki je ta četrtek izvedlo že drugi “grand gelinaz shuffle” … gre za projekt, v katerem se na pot v neznano odpravljajo tako kuharji, kot gostje – stvar je namreč zasnovana tako, da kuharji, ki so se pripravljeni vključiti v projekt,  pristanejo na to, da se bodo za nekaj dni odpravili (mogoče celo) na drugi konec sveta in tam v kuhinji in z ekipo siceršnjega domačega chefa (ki se je medtem odpravil  nekam drugam) pripravili eno orng večerjo za goste … ti v spletni predprodaji kupijo karte za večerjo, pri kateri sta znana le lokacija in čas, ne pa tudi kdo bo kuhal, kaj šele, kaj se bo jedlo … domnevaš lahko edino to, da se bo jedlo dobro: tipi, kot so bottura, alajmo, redzepi, atala in ostalih petintrideset odličnjakov, ki jih lahko fašeš, se pač ne hecajo, ko gre za kuharijo …
projekt se mi je že ob prvi izvedbi lani poleti zdel silno zanimiv, predvsem zato, ker v svet vrhunske kuharije vnaša moment nepredvidljivosti in presenečenja –  če greš recimo jest v eno od teh top restavracij, se dandanes že pred tem opremiš s številnimi rapoložljivimi informacijami: kako kuhajo, kašne jedi so na degustacijskem meniju, kako restavracijo ocenjujejo časopisni kritiki, kako se drži v tem ali onem vodiču, kakšne ima ratinge (in komentarje) na trip advisorju in/ali facebooku, kakšen je njihov instagram feed – skratka, ko prideš tja, veš že skoraj vse … momenta misterioznosti in presenečenja praktično ni več … gelinaz shuffle pa v vse skupaj na prefrigan način vrne prav to … priznati moram, da je bilo dekodiranje instagramskih namigov in ugibanje, kdo bi lahko prišel kuhat v hišo franko  skrajda najbolj zabaven del celotne izkušnje … in ko sva z gospo napotnik po prstanu na roki skrivnostnega gostujočega chefa z 90% zanesljivostjo napovedala, da bo kuhal david thompson, sicer avstralec, a z bankoško restavracijo nahm (in številnimi kuharskimi knjigami) prvak tajske kuharije, je bilo jasno, da bo v selu pri kobaridu vroče (medtem ko je gazdarica ana kulirala v kobenhavnski restavraciji relae) … in je bilo, takole nekako:

This slideshow requires JavaScript.

na fotkah ni popečenega zelja z ribjo omako in ocvirki (ftw!) in riža, s katerim smo jedli vse one curryje in župce … celotno doživetje je bilo predvsem v delu priprav in ugibanja in teasanja zelo fun, večerja pa tudi, čeprav je res, da thompsonova kuharija ni hudo avtorska, ali silno moderna, kreativna in divje posebna – a okusi so štimali, kombinacije njegovih s s sabo prinešenih sestavin in onih, ki jih je nabral na frankovem vrtu in pri njegovih dobaviteljih pa so bile tudi edinstvene – tako pokombiniranih dishev ne bo nikoli več nikjer (čeprav bom jaz ono zelje z ribjo omako in ocvirki zihr enkrat probal, majkemi) … posebna težava pri tehle azijskih pikanterijah je vinska spremljava in tu je bila vsaj zame največja hiba tega večera, predvsem se je 40 evrov za štiri vina zdel previsok znesek, pričakoval sem vsaj kakšno koktejlsko, žganjično ali pirovsko provokacijo, a smo bili nekako safe z gordievo na roza užgano refoškovo penino, šumenjakovim rencem, še najbolj je ob thompsonovih talarjih krepko stal iz magnuma nalit štekarjev macerirani re piko 2007 … cena 144 evrov za večerjo brez vin se tudi ob upoštevanju dejstva, da je kuhar preprotoval pol sveta samo za to, da je skuhal to eno samo večerko mogoče zdi veliko … po drugi strani pa sem kdaj kakšen dnar pogonil še za večje budalaštine … yolo, ane? … naslednjič grem spet!