lanske poletne počitnice je 75% članov našega gospodinjstva preživljalo ob enem drugem morju, kot smo ga sicer navajeni … namesto ekstenzivnega namakanja v na 27+ stopinj segreti lužici adrijanskega morja je zgolj 33% odstotkov članov ekspedicije izvajalo hitrejše in-n-out kopalne ibunge v na 15 do 17 stopinjskem atlantskem oceanu … no, vsekakor je treba reči, da nam tam gori v normandijskih in bretanskih krajih v nobenem pogledu ni bilo kaj hudega … ob prekrasnih lendskejpiš razgledih,
hudih kamnitih
in betonskih stavburdinah (le havre je super, pripročam obisk stavboljubcem!)
prijetnih temperaturah, specifični svetlobi in dobri družbi gre izpostaviti predvsem srebanje ostrig v cancaleu
praktično raziskovanje nebroja verzij moules frittes in drugih školjk, ovohavanje specialnih klobas črevaric, andoullletes
in – če smo že v drobovinski kategoriji – teriniziranih vampov
ter praznjenje svakojakih posodic bretonskega in/ali normandijskega cidrea
smo pa iz tega potovanja prinesli še eno kulinarično spoznanje – da so ribe jako, jako, skorajda že dekadentno fine, če se jih mimo naših mediteranskih olivnooljnih navad pripravlja s putrom … od tu do združitvenega kongresa dveh morskih šol nas je tako ločilo le še nekaj preprostih kuhinjskih operacij, ki so na koncu dale tale rezultat:
blitvo s krompirjem verjetno znamo? na hitro: v kozici na olivcu pražiš strt strok česna, ko zadiši dodaš blanširano, seskljano blitvo in na kocke narezan kuhan in odcejen krompir … soliš, popraš in med mešeanjem dodajaš malo od krpmpirja odlite vode, dokler ti konzistenca ni všeč … jaz imam rad, da je blitva s krompirjem in ne obratno, ti pa daj kakor češ … glavna stvar tu je itak ta riba … njo pa takole predelaj v specialiteto:
dva čim debelejša fileja bele ribe (na fotki je resen oslič, uplenjen v aleševi ribarnici)
100 g masla
50 g mandljevih lističev
žlička limoninega soka (ali malo več suhega belega vina)
sol, poper
pečico segrej na 180 stopinj … fileja prereži na dva dela, tako da imaš štiri približno enako težke porcije … posoli in popopraj jih po obeh straneh in jih položi na s peki papirjem obložen pekač … tretjino masla nareži na kockice in jih enakomerno razporedi po filejih … pekač šopni v pečico, in si naštimaj časovnik … zdej sva pri ivačičevsko-vendelinski zagati, ti bom namreč rekel, da ribe peci, dokler niso pečene, hehe … ampak ti vseeno dam orientir – nekih deset minut bi znalo biti za srednje debel file že dovolj … medtem narihtaš maslo: ga daž v majhno kozico in ga počasi segrevaš – se bo penilo in ko se ne bo več penilo se bo začelo zlato barvati in po lešnikih dišati … in takrat stresi v kozico še mandlje, praži miniutko ali dve, da se lističi obarvajo, kot so zgoraj na sliki … v mandelputr prilij še limoniin sok ali vince rujno, premešej in drži toplo na čisto majhnem ognju … v finalu pa postopaj takole: na krožnik blitvo, na blitvo ribo, na ribo putr z mandlji, na ozvočenje pa še žanrski miks, v katerem se srečata hiphop in bretanska klasika: manau – la tribu de dana
trivia: video je bil posnet na gradu fort-la-latte (oz. la roche-goyon oz. roc’h-goueon), v katerem imajo tudi hud zeliščni vrt … a kako vem? ha, ker bil:
prolog tradicionalno se je kempinski odvijal vzporedno s pedalističnimi ibungami po francoskih prelazih, in dolinah: rog & pog in ribič in ostali pritskajo watte na biciklih, napotnik pa pritiska watte na indukcijskem bikuhalcu … letos bo drugače: kempinski bo vsled okoliščin bolj nekakšna dofineja ali pa tireno – adriatico, pač ena taka enotedenska dirka … nič ne de, vsak dan opuštenog kuhljanja z od vetra razmršenimi lasmi (self-pun intended :-)) pod borovci šteje … in tako smo spet vsi zbrani tukaj, s kruhom v eni in vinom v drugi roki, pred nami pa je nekaj upam da dovolj zanimivih etap … prolog je namenjen ogrevanju mašin na delovno temperaturo, danes smo zanjo poskrbeli z od doma prinešenim sendvakom:
zgoraj in spodaj je domač (kakšen pa naj drugače v kruhovinski hiši, pri avtorju znamenite serijalke kruh z levo roko, sploh bo?) stoposto polnozrnat, s sončnicami, lanom in sezamom osemenjen kruh, ki je spodaj premazan z lutenico, zgoraj pa s kombotom majoneze in dijonske gorčice … glavna reč je, kakopak, na sredi: rezine enega včerajšnjega bržolnega stejka čisto okej preživele avtocestanje, plovbo preko morja do preka in par otočkih kilometrov, dokler niso takole zapozirale med borovci pod modrim morskim nebom in odprle nov sezonico kempinskega … dobro nam došli!
1. etapa: satan – rush sicer kempinci ne sledimo čisto praksam, ki so jih ob odhodu v vrsarsko sindikalno prikoilico vegrada velenje, tozd gradbenik ljubno, sektor ostrešja prakticirali mati napotnik – t.j. odnesti s sabo zelenjave z vrta za vsaj pet do šest od desetih dni – pa vendarle v izogib propadu v domačem hladilniku vzamemo s sabo nekaj zagonskega surovinskega kapitala … tokrat je to ob nekaj random paradajzih in kumarah bila tegla baze za sataraš, nekaj jajc, ena familija bukovih ostrigarjev, kos rauhnjenega tofuja in komajda dobro načeta botarga … in to je pravzaprav to, kar vidiš na pričujoči fotki:
pozorno oko bo zaznalo, da je sataraš precej vegast in grudast in ne kremast, kakor ga ponavadi hoče met (in ga tud naredi) kruhovinski fotr … razpad gre pripisati na kempinsko mašinerijo prilagajajoči se rokci, ipak je od zadnjega induciranja pod svobodnim borovstvom minilo skorajda že dve leti, tako da v formo prihajam bolj počasi … ampak kombo dobro zapečenih ostrigarjev, dimastega tofuja in funky botarge je bil pa vseeno kar epski … jutri prida pa že bolj resna roba … če bo ratalo, ofkors!
2. etapa: thon – mottaret evo, termostati in dinamika človekovega bivakiranja na tem planetu so zdaj že prilagojeni trenutni poziciji v časovno-prostorskem kontinuumu, kar pomeni, da je ravnanje po cagarjih zrelativizirano, premiki ležernejši, postanki med posameznimi akcijami daljši, premisleki upočasnjeni, sistematika ohlapnejša – skratka: proces integrativne dalmatinizacije je krenuo, a vseeno je v njem ostalo še nekaj alpidskega mevljoritisa … to pomeni, da se je pripravljanje kempinske večerje razdelilo na dva, no, pravzaprav tri dele: v prvem je lovec in nabiralničar ujagal redko videno trofejo: par sijočih in kompaktnih melancan, tema je dodal še dve konzervi tunine eva med priobalnim skalovjem je natrgal za drobno mest motarja, v sivi plastični shrambi pa je našel še oranžno lečo, krepko raščeno čebulo, korenje in par strokov česna … drugi del etape je bil posvečen predelavi melancan: rezanje na tanke rezine, soljenje in odcejanje, nato pa pečenje na olivcu v ponvi … počasi, pač, po jadransko, a ravno dovolj intenzivno, da je potem sedlo namakanje kuharja v modri slanici … tretja del etape je bil dvotakten: v enem piskru je skupaj s čebulo, česnom in korenjem prepražena leča razpadala na prafaktorje, na dili pa sem v pretlačeno tuno nabrizgal malo paradajzove mezge, požegnal z vodo, dodal sesekljan motar, mešanico polagal na pečene rezine melancan, ki sem jih namotal v take fletne role … razpadlo lečo & co. sem kremiral še z 1200 vatnim faličnim mešalnikom, v ponvi opekel še koščke nekega pumperniklastega kruha in etapo zaaključil s suverenim šprintom četverice:
uhvatio sam ritam, jutr bo pa že skrajni cajt za kakšno nekonzervirano ribo, ane?!
3. etapa: loco – lokarda primerjalno cenoslovje, osnovano na poročilih rojakov iz raznih koncev kroejše-ful-of-lajf in na lastnih opažanjih postavk na našem otoku, me pelje k sklepu, da je navadnost in turistična nespektakularnost našega otoka v kombinaciji z dovolj velikim odstotkom tu stalno naseljenega prebivalstva zaslužna za relativno ugodne, včasih naravnost nizke, cenovne indekse: jutranji kofe srebamo v azurju za 1,6 evrja, popoldanski pirček na globoko osenčeni terasi, je tri metre od morja postrežen, vedno frišen in mrzel plzenski prazdroj, ki ga v mareti točijo za 3,7 evra, kupovanje rib od lokalca je pa sploh dogodivščina, ki se začne z naročilom štirih čisto frišnih, sijočih lokardic (pa, šte čete sa četiri lokarde, to van se ne isplati ni tavu zagrijat) konča pa z devetimi primerki taiste ribe in stavkom eto, to van je pet eura … in potem se je chef-kempinc po dopoldanski luzerski rundi remija z ojstrim nožičem zavlekel do umivalnikov in onih devet lokalnih lokard zenovsko sfiletiral (in to v nulo, še ta drobne bočne koščičke sem jim izčupal), nato pa skuhal tri cele ugljanske krompirje in šel na seanso plavanja v slogu čajne vrečke … krompir sem potem olupil, narezal, posolil in popopral, ga zmešal z naribano kumaro, desetimi centimetri majoneze zvijezda, žlico kaper in malo kisa, fileje lokarde pa srednjem ognju opekel v ponvi:
ma, za štiri se je prav zares ne bi splačalo segrevat, devet jih je bilo ravno prav, da je malo vsega ostalo še za merendo naslednjega dne … ostani z nami!
4. etapa: shibasu – ikejime da naš otok nima nekih množice privabljajočih turističnih atrakcij smo že obdelali, ima pa za kempinskijevo osnovno dejavnost – dnevno kempističko kuharijo na limitiranih prostorsko-orodjarskih in surovinskih resursih – vsaj eno silno zanimivo radnjico: četrt ure hoda od našega baznega tabora ima svoj sedež podjetje marfish, čigar glavni generator dobička je gojenje premium brancinov, ki jih nato na oni svet pošiljajo vsakega posebej, po japonski metodi ikejime (tai naj bi bila do rib bolj humana, saj možganska smrt nastopi takoj po vbodu igle v možgane, pa tudi kakovost mesa naj bi bila na ta način boljša) … no, ne vem, kakšni bi bili tile brancini, če jih ne bi doletelo ikejimanje, ampak tako kot so, so epski! … fileti so, jasno da, popolnoma sveži, meso kompaktni, odstranjene so vse koščice in rezanje na rezine je prava milina, kar zna biti še posebej dobrodošlo v brezvetrju, ko so okoli ribe šnitkajočih kempinskih rezil hitro začnejo sestanki osjih plemen …
kempinska ideja serivranja je bila preprosta: smo u nulo skuhali dolgozrnati riž & smrznuti bob ledo, narezali in nasolili zelje, odprli vrečico praženih indijskih oreščkov in iz limoninega soka, sezamovega olja in sojine omake zmešali adhoc polivko, nato pa vse skupaj dali na sredo mize pa nek izvoli ko šta voli … za onega, ki ne voli grizljati surove ribe, smo par kosov marefinega shibasuja tudo hrustljavo zapekli – zadovoljen je bil prav tako, kot vsi ostali 🙂
5. etapa: seppia – črnivec po lanskoletni pavzi letos kar pridno vrtimo kuhownice v našem kempinskem baznem taboru in vsak dan odpeljemo fletno etapco od dobaviteljev, prek priprave in jedcev do vas, cenjeni zainteresirani publikum, ki takole malo voajersko pokuka v naše piskre, upajoč, da sine kakšna ideja tudi za lastne počitniške kuhalne ibunge v območju omejenih materialnih in tehničnih virov … v peti etapi smo nasprej izglasovali karbohidratno osnovo – soglasno smo sklenili, da je skrajni čas za kakšno pašto … po policah ugljanskih štacun, diskontov, ribarnic in mesnic brskajoči trpezarac je iz kratkega rokava takoj potegnil žekeljček črno-belih fužev in odjeb je bio – če se poslužimo refrena komada tbf … lansiran! … temeljno orodje je bil ekonomlonc, v katerem sem na olivcu spržil skoraj klasični sofritto: drobno iseckana čebula, korenje in peteršiljeva korenina, nato pa še trije inčuni, dva stroka česna ter par centimetrov dvojnega pomidor koncentrata … zdaj je bil čas za prženje narezane odmrznjene sipe (jebiga, malo je jadransko morje, turistov pa je veliko in še domorodci hočejo, morš mislit, tu in tam kaj pojest in tako se zatekamo k v velikem morju z malo turisti (= atlantski ocean) ulovljenim organizmom) s černo tinto vred in čez nekaj minut še dooolg brizg belega vina … v drugi kozici sem blanširal blitvo, jo odcedil in odlito vodo dodal v piisker k zdaj že kar fino umamizirani sipi, kamor je šla še šarena pašta, malo soili in popra ter toliko vode, da so bili fuži skoraj prekriti … pisker zapret, mu nabit prešr, odštet 4 minute (oz. polovico na embalaži zapisanega časa), ga odpret, vanj strest še narezano blitvo in sesekljano peteršiljevo perje … i eto:
jebiga, kaj čem zdaj še nabijat? čej dobr je dobr! 🙂
6. etapa: Dakta – Brie (ekipni kronometer) tokratni dan je prinesel ekipno kolaboracijo, pri čemer je iniciativo prevzela mladinska sekcija … ta se je po navdih odpravila v kraj, kjer usekajo marsikatero debato in – če je izmenjava mnenj še posebej dolgotrajna in izčrpujoča – se okrpčajo s signature sendvakom, ki je v kempinski rekonstrukciji izgledal takole:
ko so mladci objavili, da bo za večerjo sendvilč z briejem, se jim je stari kempinho pokroviteljsko nasmehnil, češ, gudlak z iskanjem brija na našem otoku … no, našli so ga že v drugi štacuni, na pijaci so uplenili teglo bazilike, v prvi štacuni proper rustikalne kruhe, putr in olivc smo pa že imeli na zalogi … in potem so rezali in mazali in opekali in sestavljali in opekali in rezali in potem smo sendviče družno zmleli in premleli še tri ali štiri misli (kaj veliko več se zavolj medgeneracijskega prepada skoraj že se ne spodobi, sploh če je prisotnih več person naenkrat … bottom line: daktari style brie sendvič je fajn, priporočamo!
7. etapa: parada šampionov
and just like that: pizza, pomol & the end … do naslednjič!
v resnici tale naslov ni vezan na stereotipizirane karakterne lastnosti enega ali drugega plemena (za korošce namreč ne velja, da bi bili zelo škrti, ampak vic razširja stereotip, da so njih dečve tako hude, da je – če imaš kakšno pri hiši – pes čuvaj odveč); če bi iskali po škrtostno-šparovnem ključu, potem bi pri nas s škoti zbratili gorenjce (razen, če verjameš drugemo stereotipnemu vicu, da so škoti nastali tako, da so gorenjci izgnali najbolj razsipne pripradnike klana) … no, da se ne bomo predolgo motovilili kakor mačka okoli vročega porridgea – naredil sem bastarda med koroškim mežerlijem in škotskim haggisom … navdušenje nad slednjim je pozorna bralka verjetno zasledila že v četrtem delu serijalke skotland dejli), prvega pa mora človek imeti rad že zaradi imena (še posebej, če je hodil na počitnice k bici in dediju v hišo, postavljeno le nekaj metrov stran od meže), pa tudi zato, ker jed temelji na tem, da razno nepopularno živalsko robo (pljuča, ledvica, srca ipd.) zapakira v ljubke paketke z maščobnim ovojem … moj haggžerli je na koncu izgledal takole: pot do njega pa ni bila čisto kratka (treba je bilo s mesarju in si pri njem izgovoriti jagnječja pljuča, srce, ledvice in/ali jetra) in ne čisto lahka, na njej pa sem se naučil nekaj novih reči – recimo, da moraš pljuča kuhati v veliki kastroli in jih med kuho obtežiti, da so potopljena v vodi, sikcer bi plavala na površini … o količinah sem zdajle težko pameten – domnevam, da se tegale ne boš lotil delat samo zase, poleg tega obstaja velika verjetnost, da se ti bo otroško/mladinska sekcija radikalno uprla že samo ob omembi nekaterih sestavin, tako da si tole bookmarkaj za takrat, ko boš v bajto navabil pol ducata radoživih, odprtoglavih jedcev, sicer pa se narejeni pakteki lahko tudi zamrznejo za kakšne pol leta … takole je šlo pri meni:
jagnječja drobovina – fajn je, če ti rata dobit vse – pljuča, jetra, srce, ledvice, vsega skupaj naj bo kakšno kilco; z robe – predvsem s srca – poreži zategle, kitaste dele in odstrani vidne opne
svinjska mrežica
srednje velika čebula
jajce
par strokov česna
štamprle škotskega viskača
zelišča: timijan, rožmarin, majaron
začimbe: gorčica, piment (oboje v prahu)
sol in poper, kakopak
+ kisla repa in debeli ocvirki za idejo serviranja
olivc ali, če jo držiš v bajti – mast
na ogenj pristavi kar velko kastrolo vode, ko zavre jo posoli, vanjo deni pljuča in jih obteži s kakšnim krožnikom, da bodo lepo potopljena v vodo … kuhljaj pol ure, odcedi, prelij z mrzlo vodo in nato odstrani morebitne zateglenine … pljuča nato sesekljaj ali pa jih pošlji skozi mesoreznico …
čebulo sesekljaj in jo nežno praži na maščobi, da postekleni in se zmehča … dodaj strt česen in ko zadiši, povečaj ogenj in dodaj preostalo drobovino, ki si jo prej nareal na čimbolj tanke lističe … praži brzo i efikasno, ugasni napo, prilih viski in flambiraj … odstavi, vmešaj zelišča in začimbe ter rahlo ohlajeno robo sesekljaj
v skledi skompletiraj vso drobovino, dodaj razžvrkljano jajce in – če se ti zdi, da je vse skupaj prečoftasto – še opcijsko žlico drobtin …
mrežico razpri po pultu in jo nareži na odokativne kvadrate … na sredo vsakega kvadrata deni žlico ali dve file, nato pa izvedi manever zavijanja/oblikovanja paketka … zavitke polegaj na s peki papirjem obložen pekač in jih v na 180 stopinj segreti pečici peci kakšne tričetrt ure …
jaz sem tole položil na dušeno kislo repo in dodal še par tolstih grumpov za dobro mero … ti pa po želji!
naključni bralec, ki bi po (ne)sreči sredi internetnih step in savan nabasal na tale blog, bi sodeč po zadnjih zapisih sklepal, da avtorja v maniri gastropisunske kolegice sajovic zanimata predvsem košta in napitki, ki ga očarajo na potovanjih po svetu … no, to seveda ni čisto (je pa vsaj delno) res, saj na redni bazi fila svoje ekonomlonce s fižolom, krompirjem, rdečo peso, žiti in zajebanimi kosi mesa (slednje kdaj vtakne tudi v kakšno emajlirano litoželezno kastrolo), razgrete površine ponev oblaga z burgerji, jajci, ribami, cikorijo in radičem, v ta velikem piskru brbotajo župe in čorbe, na gradelah se obračajo čevapi, stejkovje, nabodala (tu in tam pa tudi kakšna v hladnem ali toplem dimu parfumirajoča se riba), v pečico pa poleg raznih tipov kruha kdaj zaprem tudi kakšno raziskovalno noviteto … v letošnji zimi sem to ene dvakrat naredil s filejem grdobine, pri čemer sem sledil usmeritvam magazina la cucina italiana … na mizi je v enem trenutku to izgledalo takole:
da je do te podobe prišlo, je nabavni oddelek najprej priskrbel:
1 razkožen rep relativno velike grdobine a.k.a. morske žabe a.k.a. morske spake a.k.a. rošpa, cca 150-200 g na lačno glavo naj ga bo; (če si borbeno razpoložen, vzemi še glavo in iz nje ter iz sredirepnega hrustanca skuhaj ribji fond/jus/župco!)
100 g oluščenih pistacij (če jih dobiš, zdej je to popularna roba, ker jo vsi tlačjo v uno izmišljotino od badum-badumske čokolade)
1 glava cvetače
dva stroka česna
mleko
sol, poper, olivc
potem je šlo pa relativno preprosto naprej:
zunanji del cvetače parkrat zapelji po ta grobem ribežnu in ostružke prihrani; preostanek cvetače nareži (lahko ka rna hojladri, itak jo boš zmlel) in skupaj s česnom do mehkega skuhaj v blago začinjenem mleku
ribo nareži na neke kvazi kocke, jih posoli, popopraj, čisto na tanko premaži z olivcem in povaljaj v sesekljanih pistacijah
kose ribe zloži na s pekipapirjem obložen pekač in jih odoka za 15 minut zapri v na 180 stopinj segreto pečico
cvetačo odcedi in jo s faličnim mešalnikom zmiksaj v kremast pire … na tej točki lahko malo začimbno zakreativiziraš: s curry prahcom, recimo … ali pa s kakšno mišungo suhih mediteranskih gverc ali sesekljanega svežega peteršilja ali celo koriandra, če si fan … ne se bat, dej si duška, nisi na masterchefu in greš lahko na balkon, kadar si sam zmisliš …
finale pa itak vidiš: pire spodaj, riba zgoraj, za gran finale pa še posip surovih cvetačnih ostružkov … dobr!
soundtrack naj bo bolj bel, kot kaj drugega, tako da bomo kar eno klasiko iz belega albuma, ane? … ker se na tale recept splača spomnit, kadar boš zmatran (in ker smo vsi že malo zmatrani od zime), to ne more bit drugega kot i’m so tired
grega repovž (ne tisti, ki je moj šef-urednik na mladini, ampak tisti, ki je iz gostilne repovž v šentjanžu) se je na začetku letošnjega leta odločil zakurblat zelo resno pripravljen in izveden podkast sladko-kisli svet, v katerem z različnimi sogovorniki pokriva teme, ki so imanentne tudi temule spletnemu pribežališču … v deseto,. jubilejno edicijo sem bil povabljen tudi jaz in komajda me je uspel tu in tam prekinit v mojem jako pametovalskem b(u)laznenju 🙂 … če te zanima, kaj sva napaberkovala, ti tukaj popam linke … najprej youtube, če naju z gregom hočeš tudi gledat:
če si bolj slušni tip odljemalca, lahko zadevo poslušaš v hubu shirt sponzorja fc barcelone, ali pa na jabolčni poddajni postojanki, lahko pa tudi greš kar k izviru, na domačo stran gostilne repovž … seveda velja tudi priporočilo, da ob priliki poslušaš še katero ali pa kar vse od ostalih epizod, če ti je čebljajoči format fajn, pa se na podkast tudi naroči!
tolk, zdej enkrat kmal bom pa še en recept prbodu semle, tako da ne dremat 🙂
“ja, ne vem, kaj gugl meps kaže, sam tle ni nič … mislim, je, sam to zihr ni to … kaj pa če je na drugi strani? al pa u kakšnem haustorju …”
“maaa … ne bi jaz po nekih haustorjih lazila sred noči …”
“nič, pol pa pejva u hotel … mislim, kaj pa sploh iščeva? nek tekila bar al kaj? kje si zvedla za to?”
“terhi mi je povedala, njena hčerka menda hodi sem, nek tekila latino koktejl bar je to al neki tacga …”
“ne vem zdej, kam njena hčerka hod, sam tle nikjer nič ne piše, nbene table ni, nič … po mojem to ni tle … zgleda, da bo ostal za naslednjič …“
“čak, sam glej – na predpražniku pa piše neki julep … to bi moral bit tle, sam zgleda, da je zaprt, k je čist temno not. o lej, zvonc je tle … “
“en gre zdej, en gre … “
“hello, do you want to come inside?”
“em … yes?”
“yes!”
“ok, but i need to warn you about some things.”
“should we be worried?”
“i don’t know, maybe. it depends on you.”
“all right, do tell.”
“there are no electronic devices allowed inside: no phones, no cameras, no computers, no smart watches, nothing … this means you will have to pay with cash or with card, but not with your smart phone … is that okay with you? if yes, you can enter … you can put your phone in the locker room and charge it or you put it on silent and put it your bag. do you want to sit at the table or at the bar?”
“at the bar!” “ti, sam tale model se pa ne heca; čeprav, plac ma pa hud … lej te kavče … pa slike … pa muska mu je huda”
“ok, guys … here is the list of cocktails. but you can of course talk to me and i can mix you something special …“
no, in tako nekako se je rahlo nenavadno začela silno prijetna izkušnja v helsinškem numero uno cocktail baru čivava julep … cela ta ibunga s prepovedjo elektronskih gedžetov se mogoče zdi malo za hipstersko brado privlečena (kar mogoče celo tudi je), ampak se v praksi izkaže za zelo fleten smartfounovski detox, v katerem se ne ukvarjaš z osvetlitvijo in kotom pod katerim boš posnel kakšen glaž, ampak izkustveno kapaciteto sprostiš za to, da se navdušiš nad julepovo špuro, ki gre v smer cocktail-snack pairinga, saj k večini shaken, stirred in ostalih tipov mešanic strežejo še aromatsko in teksturno primerne prigrizke (beri: sire, krekerje, čipse, marinirane olive, macerirane sadeže, naspajsane oreščke …) … tok je fajn, da jim sploh ne zameriš, da so ti ugrabili telefon in te te sredi drugega koktejla napizdili, ker ti je zablinkal eplvoč … no, za kazen potem v odhajanju, na osvobojenem ozemlju, kjer spet lahko slikaš pritisneš takle zabluran posnetek:
in si rečeš: fak, kok so fajn te helsinki, kdaj gremo spet?!
pot do njega pa ni bila čisto kratka (treba je bilo s mesarju in si pri njem izgovoriti jagnječja pljuča, srce, ledvice in/ali jetra) in ne čisto lahka, na njej pa sem se naučil nekaj novih reči – recimo, da moraš pljuča kuhati v veliki kastroli in jih med kuho obtežiti, da so potopljena v vodi, sikcer bi plavala na površini … o količinah sem zdajle težko pameten – domnevam, da se tegale ne boš lotil delat samo zase, poleg tega obstaja velika verjetnost, da se ti bo otroško/mladinska sekcija radikalno uprla že samo ob omembi nekaterih sestavin, tako da si tole bookmarkaj za takrat, ko boš v bajto navabil pol ducata radoživih, odprtoglavih jedcev, sicer pa se narejeni pakteki lahko tudi zamrznejo za kakšne pol leta … takole je šlo pri meni:
kruh & vino 