trije nap-itki

tale izpoved sicer ne bo tako radikalna, kot aa-jevska živjo, jaz sem boštjan in sem alkoholik!, ampak vseeno lahko namiguje na žlehtne igrice, ki se jih z mano igra podzavest … takole je namreč: pod emaile se ljudem, s katerimi se vsaj površno poznam (in z njimi nisem v kakšen zelo formalnem poslovnem odnosu) podpisujem kot napo … in ne zgodi se malokrat, da v tipkajočem brzenju prstov po tipkovnici ta podpis postane napio … seveda je možno to pripisati sosedstvu tipk i in o ampak tistega, ki to prebere, to verjetno čisto nič ne zanima, ane … ajme, opet se napio taj napo, pa tajpote kuca 🙂

pa dajmo raje na tem mestu skrivno vezo med mojim vzdevkom in posledicami neupoštevanja priporočil ministra za zdravje koristno uporabiti kot izhodišče za zapis treh bolj ali manj poletnih napitkov … kar vse tri zvarke povezuje je grenčina … jebi ga, rad imam grenke stvari: pivo, radič, grenivko, črno čokolado, kavo brez vsega, tonikvodo, pelinkovec, gin … kar pomeni, do po pivskem priznanju odpiram omaro še za eno veliko priznanje o svojih značajskih lastnostih: kot izpričan ljubitelj grenkih okusov sem takorekoč že skoraj kvalificirani psihopat … ker pa sem prepričan, draga bralka, da stvari jemlješ cum grano salis in ker sem že večkrat doakazal, da sem v resnici čisto fejst fant, vseeno priobčujem tri slastne, fajne grenke long drinke ali koktejle ali kar so že … začnimo s ta nedolžnim, primernim celo za jutranje urice 🙂

espresso-tonic

da ta grenko-grenka reč sploh obstaja, so me naučili v københavnu, kjer sem majstra za šankom tudi gledal, kako ga je pripravil in postopek potem večkrat uspešno rekreiral doma … finta je seveda v tem, da se kofe in tonik ne zmešata, ampak ostaneta vidno ločeni entiteti; to pa dosežeš tako, da rahlo ohlajen espresso v kozarec z ledom, tonikom in limoninim sokom počasi prilivaš po hrbtni strani male žličke … a češ video? … lej, prav zate sem ga naredu, maš to:

tale drinkič je super poletna reč, predvsem za dni, ko moraš po zaužitju še kaj pametnega početi (beri ostati trezen in se ne podpisovati kot napio), bi pa s kofetom vseeno popil kaj bolj zanimivega kot kislo vodo …

helsinki long drink

tudi naslednji napitek je doma na severu – oriGINal helsinki long drink so suomiji skonstruirali za potrebe žejnih obiskovalcev helsinških olimpijskih iger leta 1952 … v resnici so ga skonstruirali kot pomoč bartenderjem, da jim pijače ni bilo treba mešati sproti, ampak so jo prodajali že pred-miksano … gre za ad libitum mešanico grenivkinega soka, gina, cukra in mineralke … napotnik zavolj barve uporablja rdče grenivke, za ekstra grenkljat štih pa doda še malo tonika … ko torej velik glaž napolni z ledom, na kateretga zlije merico gina, dve merici sveže stisnjenega in precejenega soka oranžne grenivke in po merico tonika in mineralke (in to naredi še v gospejinem kozarcu) nastane nekaj takega:

in je fajn, silno aperitivno, mogoče lahko zraven pogrizljaš kakšen fajn kreker, kar z lososom, ane …

dimljen gin

tale je najbolj liberalen od vseh treh zapisanih in ti pušča, da stvari pelješ zelo po svoje, point pa je, da kozarce, v katerih boš zmešal džintonik, odimiš … kar narediš tako, da prižgeš vejico rožmarina, iz nje izhajajoč dim pa prestreži/ujemi z narobe obrnjenim kozarcem … tega odloži, da dim v njem ostane nekaj časa in se njegove arome oprimejo notranjsti glaža … like this:

potrem glaž obrneš in v njem zmešaš svojo verzijo džintonika … vseeno pa me jemlji malo z rezervo, ko govorim o liberalnosti; vseeno ti namreč predlagam, da v tako pripravljene glaže ne mešaš nekih sadnikavih, sladikavih mišung (jagodičevlje , jabolka, pomaranče ipd. so bl ne kot ja), ampak bolj zeliščne, grenkljate – z brinovimi jagodami, rožmarinom, žajbljem …

skratka: zamešej kaj dobrega, uživaj poletje in pazi, kako se podpisuješ 🙂

še muzika – kakšen kul miksič, recimo tale, ki sta ga kruder in dorfmeister namešala za serijalko dj kicks bo čisto primerno poslušanje …

vsi imamo prav (še posebej jaz)

v dolgih letih bloženja na temle spletnem naslovu se je kuhalo, pisalo, fotkalo in debatiralo o marsičem gastronomskem, a najbolj oblegan, ogledovan, komentiran, razburjajoč, duhove deleč zapis se v resnici sploh ne ukvarja s hrano, ampak z ognjeno bitko plinašev proti indukcionistom, ki se je na tem polju odvijala pred skoraj sedmimi leti … ker svojih stališč odsihmal nisem radikalno spreminjal (z izjemo priznanja, da se indukcija obnese za kuho v vetrovnih kempinskih), te debate niti ne želim obnavljati, ampak v bolj spravnem duhu vstopam na še en opasan kuharski teren – sataraš …

bezbrojne različice te sezonske stalnice na slovenskih (pa i šire) mizah imajo skupno pravzaprav samo ime, vse ostalo je pogojeno z večgeneracijskimi družinskimi izročili, personalnimi preferencami, brezprizivnimi zapovedmi in trmastim vztrajanjem na okopih tega, kaj je pravi sataraš … vem za panonskega frika, ki oboli ob ideji, da bi se sataraš začel s praženjem na olivnem olju; pri določanju razmerij med čebulo, papriko in paradajzom (če sploh vse to sodi vanj) se lahko vname prav tako oštra debata kot o velikosti koščkov zelenjave ali o tem, ali se, če vključiš še bučke, reč sploh še lahko imenuje sataraš … kaj šele se zgodi, ko uletijo jajca (koliko? kdaj? stepena prej ali umešana direkt), izbira začimb (od “kakšne začimbe?” do “vsaj majaron, lovor, šetraj in timijan morjo bit”) in stopnja papriciranosti (od nič do carolina reaper) …

skratka, draga bralka, tukaj ne boš dobila ultimativnega recepta za najboljši, edini pravi ali v kakršnemkoli pogledu superioren sataraš, ampak ti bom razložil kako sem izhajajoč iz materinega (precej bolj tekoč in jajčast) razvil svoj optimalni sataraš, za katerega je ključno, da je kremast … ker je pač samo kremast sataraš edini pravi in najboljši in v vseh pogledih superioren 😉

za dva tole delam in to takole:

  • dve srednje veliki čebuli
  • dva manjša stroka česna
  • dve rumeni papriki baburi
  • dva paradižnika volovska srcota
  • dva lovorova lista
  • tri velika jajca
  • sol, poper, majaron
  • olivc

na srednje močan ogenj postavim težko kastrolo, vanjo nalijem olje, olupim čebuli in ju narežem na srednje velike koščke (med 0,5 in 1 cm) … narezano čebulo vržem na olje, posolim, pomešam in pražim …
medtem režem papriko, na odoka centi krat centi velike kradrate … paprika se seli k čebuli, premešam, na dili pa nato na čimbolj tanke lističe narežem ona dva stroka česna, ki nato šibata k ostali robi v kastrolo … premešam in pražim nekaj minut …
paradižnik gre na približno tako velike koščke kot paprika, stresem ga v kastrolo, dodam pol žličke majarona, lovor, premešam in pokrijem … ko zavre, ogenj zmanjšam in reč dušim približno četrt ure …
naslednji korak je izganjanje vode: kastrolo odkrijem, ogenj pod njo pa povečam, da tekočina začne izparevati … ko je reč že precej gosta – časa ti ne morem dat, ker je odvisen od sočnosti paradajzov in jačine ognja – je čas za jajčno kremiranje …
jajca dobro stepem, ogenj pod kastrolo spet zmanjšam, jajca zlijem k sataraš bazi in neprestano mešam, da se ustvari nekakšna emulzija … ko si rečem: to je to, je to to, kastrolo odstavim, vsebino premečem v dva krožnika, pripravim dve kajli kruha in je poletje!

soundtrack je bolj ali manj pričakovan, ane? … sid vicious – my way

kakšen je pa satarasz your way?

plastelinjenje

kar dolgo časa sem sam zase govoril – in to ne brez razloga – da sem motorični debil … izjava je izhajala iz javno dokazanih dejstev, da recimo ponorim ob vozlanju kuhinjske vrvice pri začimbnem šopku ali vezanju pečenk, da kličem na pomoč, ko napoči čas za fina zaključna dela pri tortenju ipd. … ampak je tako, da lahko z repeticijo in potrpežljivostjo človek natrenira marsikaj in tako se lahko zdaj oziraje nazaj že kar naduvano pohvalim, da vsaj na področju oblikovanja (predvsem) kvašenega testa že kar nekaj znam … ne sicer orng na tesno zvit potico, ampak namotat kajzerce, dizajnirat zvezdice in sestavit dvobarvni brioš pa kar majstorski izvedem … kar nas pripelje do igrarij z eno drugo vrsto testa, ki me navdušuje v zadnjem času …

tale (vsaj meni se tako zdi) popolna orechietta (ali ušesek po naše) je narejena iz najbolj preprostega testa na svetu: v razmerju 2 :1 zmešaš dvakrat mleto moko iz trde pšenice durum (semolina rimacinata) in vodo, ko se to sprime v testo ga mesiš približno pet minut, ga zaviješ v tatanko folijo in na pultu pustiš počivati kakšne pol ure … nato počasi prebudiš otroka v sebi in ga vprašaš, če bi se igral s plastelinom; ko navdušeno reče ja, predenj postaviš testo in igre se lahko pričnejo …

orechiete je – ne boš verjel, ampak je res – lažje in hitreje narediti, kot pa jih najti v povprečni slovenki štacuni (kjer se nasploh izbira oblik testenin bolj ali manj konča pri špagetih, peresnikih, polžkih, svedrcih in metuljčkih) … odtrgaš kos testa (ostalega vedno zaviješ nazaj v folijo, da se ne izsuši), ga razvaljaš v za mezinček debel svaljek in z ostrim nožem narežeš na majhne koščke … nato vzameš v roke nož z nažaganim rezilom (takega za stejke ali pa čisto navednega za mazanje) in rob rezila pritiskajoč ob desko povlečeš, da se testo raztegne v malo plahtico … to nato obrneš in oblikuješ v uhek … se bere zapleteno? … verjetno ja, zato je nekdanji motorični debilček posnel video demonstracijo:

ni tako težko, ane? … pa potem, ko je reč končana? … z brokolijem so ušesca super simpl zicer!

plastelinjenje lahko sicer začneš izvajati s še bolj preprostimi formami; če koščke testa samo povaljaš med dlanemi v tanke, na obeh straneh zašpičene svaljkce jim rečeš pljukanci in jih po istrsko našopaš s tartufi, po bastianichevo z lisičkami ali kakšnim drugim sosom … če so pljukanci malo krajši in jih še dodatno s tremi prsti pritisneš in potegneš po deski pa nastanejo cavatelli:

to je pa šele začetek, igrarij je veliko – ovijanje okoli igel ali kuhalnic, pritiskanje ob podlage raznih tekstur, mečkanje med prsti in še in še … hec bo!

bohinski

e, draga bralka: do letos si bila v tem času leta že kar navajena spremljati napotnikove kuharske peritpetije na dveh brenerjih (če je v manku regularnega objavljanja sploh še kakšna, ki spremlja tale ubogi znamenarjeni kotek interneta), z omejeno nabirko otoških dobaviteljev in ostalimi limitami, na katere naletijo kuhajoči osebki, ko se dajo na redni letni odklop v kamp … no, letos je drugače, serijalka kempinski (pilotska verzija je tukaj, predlansko sezono najdeš tu, lansko pa tu) je kolateralna žrtev pandemije, barvanja držav v razne odtenke mavrice, karantenjenja in ostalih reči, ki celo iz dopustovanja delajo mind-blowing štalo … no, vseeno pa so prioritete jasne in ko na vrata potrka konec junija je nujna menjava lokacije, da se nam ne odkeglja oz. da se nam odkeglja drugače in drugje … skratka: namesto morja je bilo jezero, namesto šotora hiška, namesto vetra v laseh (yeah, right :-)) komarji po nogah, namesto kempinskega pa je tu bohinski!

bohinski je malo drugečen od kempinskega, saj se v njem ne bomo toliko ukvarjali s kuharijo, ki v hiški v ukancu ni kaj dosti drugačna kot v stanovanju v ljubljani (dobro, mikserja ni, se pravi, da sem kruh mesil na roke) , ampak s takšnimi in drugačnimi oskrbnimi preživetvenimi komponentami … začnimo z osnovami:

sobota je dan, ki ga moraš nujno vključiti v bohinjski itinerar, če kaniš biti v času svojega bivanja vsaj malo samooskrben … na ta dan namreč v bohinjski bistrici na par štantov svojo robo postavijo lokalni pridelovalci in predelovalci gastro robe … ne pričakuj zdaj neke boquerie, ampak radikalno dober izkoristek tistega bohinjskega placa in tvojega časa: nabavil boš lahko izjemno postrvjo robo iz ribogojnice zupan (friško ribo in kaviar v vsakem primeru, če je dovolj hladno za hradno dimljenje pa tudi hladno rauhnjene fileje); klobase, salame, špehe in zaseke prodaja kar nekaj kmetij, takisto ne boš imel težav z nabavo piškotov, peciva in potic; tu so jasno da tudi šnopci (tepkovc, sadjevc, slivovka) v različno dimenzioniranih pakiranjih; pivopije ne smete spregledati stojnice pivovarne lintvern (njihov poletni ale jezernik je nekaj totalno najboljšega za pognat po grlu, ko prideš s kanuiranja po jezeru; meni všečen je tudi rahlo sladkast stout bohinjski čatež, svetla in temna ipa polesnjak in lintvern pa bolj kota na elegantne gospode v srednjih letih ciljata na ljubitelje krepkejših zvarkov) … no, jasno je, da na tržnici lahko nabaviš tudi spektakularen lokalni usmrajevalec prostorov:

poleg mohanta se založi še s skutami, smetanami in jogurti ter z bolj ali manj divjimi planšarskimi siri tudi v dimljenih različicah, najde pa se tudi kakšen hlebček kozjega … no, pa štrikani volneni štunfi za zimsko periodo ali nenadne ohladitve …

karakter je naslednja stvar, ki jo nucaš v bohinju … ni nujno, da imaš svojega, eden zelo uporaben je na voljo v ribčevem lazu, na desni strani, kakšnih sto metrov pred znamenitim mostom prek katerega se prekotališ proti stari fužini … karakter je namreč fleten bar, kamor greš dopoldne na resen kofe; sredi dneva ali popoldne na ludo dobre pašte (una s čilijem te bo spravila na hrbet), če ujameš hepiaur za džintonike z njihovim lastnim ginom (sedem deci tega lahko za 43 evrov odneseš s sabo še za spominek) v resni nevarnosti, da se boš zasedel, kar se zna zgoditi tudi ob dnevih, ko na travničku za lokalom podkurijo v resnem žaru in nanj mečejo resne stejke, pa tudi bolj ljudko roštilj robo … skratka: fletn!

resnejši obroki te čakajo pri foksnerju (burgerji in stejki, pa krasni creme brulee, tiramisu in čokoladna tortica); v bohinjski bistrici te zraven one super tržničice čaka štrudl, super špezo in vina poišči v restavraciji triglav, ali pa malo stran v nemškem rovtu v penzionu resje, pa tudi v starofužinski majerci zna biti dobrega še kaj drugega kot razgled …

pošta – neverjetno ampak resnično: niskoli si ne bi bil mislil, da bom kdaj pohvalil dejstvo, da so pošte postale svaštarniške prodavaonice cenega neuporabnega kičeraja, ampak v primeru poštnega urada v ribčevem lazu se dogaja prav to … v njem je namreč postavljena omarica s čisto zglednim naborom slovenskih kraft pirov (z onimi bohinjskimi lintverni vred) in kartonskimi nosilci zanje … dodatno je oko zaznalo še golobovo jezero in charneyevo slovenologijo, tako da: bravo, pošta ribčev laz, we approve!

bottom line: bohinj je okej, poleg norih megličastih vedut ponuja marsikakšno radostno doživetje kruhovinskim gastronavtom … če boš kje tam blizu, jih le užij (in poročaj o kakšnih novih odkritjih!) … domovina je ena, nam vsem podarjena! 🙂

rast(k)emo …

tole bo bolj ali manj tehnični zapis, h kateremu se bom vsaj jaz v prihodnosti še velikokrat vračal … tega mi nista povedala baba vanga in vidoviti milan, ampak glede na izkušnje zadnjih petinpetdesetih dni (omg, 55 dni smo že v čuzi!) vem kar sam – k zapiskom, ki bodo tu spodaj zdaj spravljeni še v digitalno obliko se namreč v karanteniji redno vračam – gre pa za različne krušne variacije …
predzgodba je taka: ko nas je koronca zaklenila v hiše, sem bil eden eden od tistih, ki so ostali brez pekovskega kvasa (čeprav je fala moj dobar drugar) … pa me to ni kaj zelo skrbelo, sem pač že dobrih šest let vzgojitelj seva droži, ki sliši na ime rastko kieślowski, s katerim vsaj na področju meni ljubih polnozrnatih kruhov (in občasnih trdo oskorjanih baget ali rustikalnih hlebcev) ves ta čas uspešno sodelujeva … me je pa vseeno malo skrbelo, kako bo z mehkimi puhastimi belimi kruhi (tzv. mehkići), s katerim zalagam ostale družinske člane … in kako bo, če bom hotel narediti napihnjene pita kruhe za falafel  … ali patičko … bo polnozrnati kolega rastko kooperativen tudi na teh misijah? … kar nas pripelje k pred-predzgodbi: spomnil sem se namreč komentarja, ki ga je je pod prvim zapisom o rastkotu pustila takrat zgolj avtorica bloga zapečenega kruha se največ poje (zgolj blogerka pravim zato, ker je nataša od takrat ne le napisala knjigo kruh z drožmi ampak postala glavna pekarica v hiši franko), da takele droži zmorejo scimprati vse vrste, kruhovja, tudi mehkega in čisto nič kislega … takrat tega nisem čisto verjel, zdaj pa sem starejši, pametnejši in za eno karanteno izkušenejši pek pa lahko navedku samo pritrdim … in si (pa tudi tebi, luba bralka) tu priobčujem količinske in proceduralne podatke za tri take kvašeno testene izdelke:

cimetove rolce:

IMG_9531

cimetarke so postale družinska karantenska nedeljska klasika – zvečer prej sem nafutral droži, zjutraj zamesil testo, ga malo premataval sem ter tja in pod večer se je protfan z ducatom takileh spiral začel tako rapidno prazniti, da se je komaj dalo še kakšno ujeti na fotosenzor … sestavine za testo so takole:

  • 470 g bele moke
  • 130 g mleka
  • 190 g masla
  • 3 jajca
  • 50 g sladkorja
  • 10 g soli
  • 200 g štarterja

za filo pa tako:

  • 200 g rjavega sladkorja
  • 40 g moke
  • 50 g stopljenega masla
  • 2 žlički cimeta (domogni se kakšne resne iz jv azije pritrogane robe, meni je uspelo!)
  • ščep soli

najprej o štarterju – jaz vzamem malo žličko matičnega rastkota, to je od oka 20 g, potem pa ga nafutram s po 90 g vode in moke in pustim čez noč na pultu, da lepo zabubri – brzina bubrenj je seveda odvisno od temperature zraka (in vode, s katero si ga zamešal) … ampak v ene 10 urah bi moral bit na špici …
zjutraj najprej narežem putr na neke relativno tanke lističe, ki jih zložim na krožnik in pustim na pultu, da se zmehčajo … potem pa v skledi dobro zmešam mleko, jajca, sladkor in štarter ter mešanico v roku treh minut po obrokih prilivam v posodo na najnižji brzini obratujočega mešalnika, v kateri nanjo čaka mix moke in soli … ko je reč jedva zmešana mašinco odklopim in počakam pribiližno deset minut …
nato mašino spet zalaufam, tokrat na drugo prestavo, kjer kavelj mesi toliko časa, da nastane gladko testo, ki se začne odlepljat od sten posode (od oka pet minut; če se ne, je treba dodat še kakšno žlico moke, ampak previdno in počasi, kot pri sproščanju protikoronskih ukrepov …
sledi puteriziranje: mašinca laufa na 2, jaz (ti pa tudi, če se tegale lotiš) pa per partes dodajam koščke masla – ko testo pozauga enega, dodaš naslednjega in tako dokler ne zmanjka putra …
testo prestavim v skledo, pokrijem s folijo (kapa za tuširanje pri meni ni kapa za tuširanje (saj, kako pa naj bi glede na stanje ščetin na glavi to splooh bila?!) ampak za vzhajanje testa) in v nadlednjih dveh urah vsake pol ure naredim stretch-and-fold (guglaj, srči, če ne veš kaj to je), po zadnjem pa testo parkiram v hladilnik za kakšne tri ure…
mrzlo testo razvaljam v pravokotnik (tanjše, kot se mi to da/uspe, bolj spiralaste to rolce), ki ga enakomerno potresem z mešanico vseh sestavin za filo, ki so napisane tamle gor, pri čemer zadnjih pet ali kaj takega centimetrov površine pod zgornjim robom pustim prazne (na ostalih treh koncih pa grem čisto v živ rob) … začenši pri spodnjem, sebi bližjem robu začnem zvijati tesno rolo, ki jo nato narežem na dvanajst kosov – najprej na pol, polovičke še enkrat na pol, potem pa vsakega od štirih kosov še na tretjine … rolce s prerezom navzgor-navzdol enakomerno razporedim po s peki papirjem obloženem pekaču, pokrijem s prtičem in vzhajam kakšni dve uri …
rolce pečem na dvesto stopinjah, kakšne 20 ali 25 minut – tako, da se lepo pobraunajo … nato pa ven, pa malo (čim dlje, sicer, da se ne opečeš s karamelco, hehe) počakat in pojest …

pita bread

pitalice brediće sicer tule obvladujemo že dolga leta, ampak ko sem jih enkrat v drugem ali tretjem tednu karantene namotal z rastkotom, je bil kar spektakel, saj se je vseh osem primerkov med peko v pečici v popolnosti napihnilo, kar se do sedaj še ni zgodilo – zmeraj se je vsaj kakšen spuntal … no, tokrat je vseh osem sledilo zgledu prvega:

  • 475 g krušne moke (tip 850, recimo)
  • 315 g vode
  • 250 g droži
  • 12 g soli

preden prideš do tegale spektakla pa naredi takole: vse sestavine na najnižji brzini zmešaj v mešalniku … pokrij in počakaj čett ure, nato zamesi gladko testo – kakšne pet do sedem minut naj mašinka laufa na 2 … tudi tukaj testo preseli v skledo, ga pokrij in delaj strech and folde – več kot jih bo, bolje se bo reč dvigovala, za cilj si jih vzemi sedem ali osem v roku treh ur … nato testo spet pokrij in ga postavi v hladilnik za vsaj osem ur, lahko jih je pa tudi več, tale napihovalec jih je imel na grbi 16 …
pečico s pekačem vred (ali še bolje – z jekleno ali kramično/šotno/glineno plato vred) uro pred peko nateraj na maksimum; testo pred peko stresi na pomokan pult, ga razdeli na osem delov in vsakega med njimi oblikuj v kroglico … žogice naj počivajo 10 minut, nato pa vsako z rokami splošči v disk, tega dobro pomokanega in na dobro pomokanem pultu z valjarjem razvaljaj v komaj kakšen milimeter tanko plahtico … z nje stresi odvečno moko in jo približno dve minuti ali dokler se cela ne napihne peci v vroči pečici … medtem narolaj drugo pito, da bo šla v peč medtem ko boš prvo zavil v prt, da se malo zmehča … pol pa žurka s falafli ali polpetki ali zelenjadjo ali čimerkoli že!

angleški muffin

1

ne gre za cukrasto reč, ampak za hokejskemu pucku podobne kruhke, pečene v ponvi, ki so namazani s putrom in popečeni idealna baza za benediktova jajca in ostale zajtrkovalno brunchevske ibunge … takole gre:

  • 125 g droži
  • žlica javorjevega sirupa ali medu
  • 240 g mleka
  • 360 g moke
  • 5 g soli
  • koruzni zdrob (za posipanje)
zvečer vse sestavine (razen koruznega zdroba, ki ga boš potreboval samo za posipanje) le toliko zmešaj, da se povežejo med sabo … počakaj eno uro, nato pa testo mesi približno pet minut, nakar ga deni v skledo, pokrij in lezi k  počitku …
po desetih urah testo stresi na dobro pomokan pult in ga oblikuj/raztegni/potlači v približno centimeter in pol debel disk …
z izrezovalnikom (premer 8 cm) za krofe izreži krogce, ki jih polagaj na s peki papirjem obložen in s koruznim zdrobom potresen pekač … potresi jih tudi po vrhu in jih pusti vzhajati eno uro …
na majhnem ognju segrej litoželezno ali neoprijemljivo ponev in peci v znamenju številke 4: štiri mafine naenkrat, štiri minute po eni in štiri minute po drugi strani … ponev naj bo pokrita! … in to je to, thank me very much!
nucamo še soundrack, je tako? … seveda, naj bo to motivacijsko pedagoška muzika: pink floyd – learning to fly … seveda pa dopuščamo tudi uporniško himno istega benda: pink floyd – another brick in the wall

ducat (in pol) let kasneje …

s temile mojimi vpogledi v davne čase, ki se jih grem tukajle na kruhu pa vinu bo mogoče kakšna bralka pomislila, da tale napotnik postaja grumpy old v stare-dobre-cajte zagledan man (sam se sicer imam za mladega človeka, a dopuščam tudi drugačne interpretacije pleše, sivih kocin in gub) … zdajle recimo, prihajam ven z memoarčkom na amsterdamski trip (besedo razumi le kot izlet, brez mumilaških konotacij), ki sem ga za bralstvo na hitro popisal v večizletnem popisu oktobra 2007 … v vizualno silno atraktivnem placu bazar so nam takrat gori na galerijskem balkončku med ostalimi rečmi na mizo prinesli tudi prekajeno jagnječjo šunko … tako hudo dobra je bila – nemastna, a sočna, sladkasto rauhnjena, postrežena na mehkem pita kruhku – da sem si že takrat (in od takrat še velikokrat) po kokšarovsko zaprmejal, da takšno šunko imel bom tudi jaz! … ker je bilo bolj ali manj jasno, da je kupiti ne bom mogel, se je tisti imel spremenil v naredil
in tako so tekla leta, jagnječja šunka mi je velikokrat prišla na misel, a nikoli tako močno ali pravi čas, da bi se je bil res lotil … do letos, ko je koronski madafakerček iz vseh nas naredil zapečkarje, ki še več kot ponavadi kuhamo, jemo, a bogami i pijemo … kdaj, če ne zdaj?! sem si tako rekel dobra dva tedna nazaj, ko se je v rotacijo ponavljanja enega in istega dneva prikradlo routine breaking zavedanje o bližnji veliki noči … skratka, pravi čas je bil, da sem se lotil izpolniti veliko obljubo samemu sebi in včeraj namesto svije (le kdaj in zakaj je jagnje božje, ki ga je đizi malical z apostoli pri nas postalo svinja božja? … je kakšen etonolog med nami; resno sprašujem …) k hrenu in jajcem rezal tole:

šunka - 1

medtem ko pozorno oko levo zgoraj vidi stegnenico, ki sem jo elegantno potegnil iz obdelanega (razsol + hladno dimljenje + kuha + peka v testu) mesa, radoveden uč že kuka navzdol, kako se tole reč naredi … skeptik pred tem še sprašuje, ali se splača (lupči, tle nismo zato, ker bi se nam splačal, ampak ker to – namreč kuhamo, jemo in pijemo – radi počnemo), vsem trem (predvsem pa sebi, za ponovitev) pa dajem na vpogled sledečo proceduro:

  • jagnječje stegno s kostjo
  • 250 g mesarske soli
  • 150 g rjavega sladkorja
  • 1 čebula
  • 5 strokov česna
  • 5 lovorih listov
  • žlička koriandra
  • žlička grškega sena
  • žlička suhega rožmarina
  • žlička črnega popra v zrnju
  • žlička gorčičnih semen

v veliko kastrolo nalij 3 litre vode in vanjo stresi/dodaj vse naštete sestavine (razen mesa!) … vodo zavri in vmes večkrat premešaj, da se sol in sladkor popolnoma raztopita … nato vse skupaj čisto ohladi, najprej na sobno, nato pa na hladilniško temperaturo … v čisto mrzel razsol deni stegno in ga pokrij s krožnikom, da bo čisto potopljeno v tekočino … kastrolo pokrij in jo za šest dni postavi v hladilnik …
po šestih dneh meso vsemi iz razsola (tega zlij stran), obriši s krpo, postavi na rešetko in najmanj za en dan (še raje pa za dva) postavi v hladilnik, da se zunanjost malo osuši – tako se bo dim nanjo bolje prijel …
pripravi svojo omiljeno spravo za hladno dimljenje (sam še vedno uporabljam isto opremo, kot je prikazana pri zapisu o lososu; lahko jo – z raznimi sortami žaganja vred kupiš pri tehle naših fejst fantih) … stegno sem eno noč dimil v jabolčnem dimu, ga zjutraj vrnil nazaj v hladilnik in ga naslednji večer postavil še v javorjev dim …
dimljeno stegno daj v vrečko, zvakumiraj in v sous-videu kuhaj 6 ur na 74 stopinjah celzija; z vrečko vred reč ohladi v mrzli vodi in spravi v hladilniku do konzumacije …
na veliki dan šunko spet deni v na 74 stopinj segreto kopel in zamesi testo (jaz sem tokrat hotel malo bolj karakterno skorjo, zato sem uporabil mešanico bele (50%), polnozrnate pšenične (25%), pirine (10%), ajdove (10%) in ržene (5%) moke …
testo razvaljaj ali raztegni, nanj položi is vrečke vzeto in odcejeno šunko, jo zavij v testo in peci dobre pol ure na 180 stopinjah … pri mizi odstrani testo, šunko na spodnji strani ob kosti prereži, kost odstrani in se loti slajsanja raritetne posebnosti … bravo!

soundtrack je tu zato, ker g. sumner v njem tako lepo repetitivno ponavljajo “sooner or later”, da sem do zdajle mislil, da je komadu tudi tako ime: sting – history will teach us nothing

tunanara

včeraj je bil svetovni dan carbonare … mislim, dan carbonare itak ne more biti drugačen, kot svetoven – carbonara je pač svetska jed v vseh pogledih … pustimo v tem času interpretacije njenega nastanka – ali so si jo stoletja dolgo v hostah pripravljali oglarji, ali se tako imenuje, ker drobci črnega popra spominjajo na ogleni prah ali pa je dejansko nastala šele po drugi svetovni vojni iz unrra paketov, v katerih se je našla slanina, trdi sir, jajca v prahu in poper  – in najprej obudimo spomine na karbonarske vaje, ki smo se jih v skoraj  v preteklosti šli na kruhu in vinu: začeli smo novembra leta 2008 z uganko, nadaljevali le nekaj dni kasneje z recepturo za domač špeh, leta 2012 udarili s pomladansko špargljonaro potem pa, po več kot petih letih molka sceno intenzivirali s karbonarsko vajo na način carla mirarchija, jo nadaljevali z recepturo iz kolekcije kempinski 2018, ter na začetku lanskega poletja uresničili mirarchijevo idejo o karbonari z jagnječjim špehcem

skratka: carbonara je na kruhu pa vinu precej dobra tematika in verjetno si se vprašal, kam jo lahko model napotnik ob nje svetovni feštici sploh (glede na dejstvo, da je skupaj z vsem svojim bralstvom zaprt v kuhno) še odpelje? … ja, kam – na morje, modelčk! … revija la cucina italiana je namreč v aprilski številki (glede na realnost je bizarna, očitno narejena že mesece vnaprej, ko da ni država zaklenena not) priobčila tri precej liberalne carbo-variacije … napotnik se je zagledal v ono, ki je nosila ime marinara in temelji na dimljeni tuni … ki je valda nisem imel, zato sem jo pač naredil – v ribarnici sem ondan vzel prirepni košček tuna, ga šest ur držal v razsolu iz soli in cukra (2.1), nato ga en dan držal odprtega v hladilniku, nato pa ga hladno rauhnil – skratka, do njega sem se vedel, kot da je losos … od tu sem bolj ali manj sledil navodilom kučine in ob včerajšnjem prazniku na mizo postavil tole:

marinara - 1

če te bo po prašiču in jagenjčku kdaj prijelo, da bi neredil še morsko karbonaro – evo spiska namirnic in postopka za štiri jedcote:

  • 400 g bucatinov
  • 120 g dimljenega tuna (ali mečarice)
  • 200 ml mleka
  • 4 rumenjaki
  • 8 g sladkorja
  • strok česna
  • botarga
  • sol, črni poper

česnov strok prereži na pol in s prerezanima stranema premaži dno in stranice majhne kozice, v katero nato nalij mleko in česen kar vrzi vanj … mleko zavri in ga odstavi z ognja, česnovi polovici pa zdaj poberi ven, ker sta svoje opravili …

med segrevanjem mleka stepi rumenjake in sladkor, da nastane gladka zmes, v katero z malo zajemalko (ali po žlicah) dodajaj vroče mleko … zmes prelij nazaj v kozico in jo na minimalnem ognju med pogostim mešanjem segrevaj, da se zgosti – pazi!!! če ti reč pobegne čez 80 stopinj, si zajebu, ker ne boš imel kreme, ampak umešana jajca … kremo odstavi z ognja in ko se malo pohladi vanjo vmešaj koščke dimljenega tuna …

bucatine skuhaj v slanem kropu; ko bodo pri koncu, jih odcedi in prihrani malo vode, v kateri so se kuhali … pašti primešej kremo, prilij malo škrobnate vode in dobro premešaj … bucatine narolaj na ogrete krožnike in potresi z naribano botargo in sveže mletim črnim poprom … vesele praznike!

soundtrack pri carbonari – no matter, kakšna že je – ne more biti drug kot tale smejurija: spliff – carbonara