“gugl meps kaže, da bi moral bit tle nekje …”

“ja, ne vem, kaj gugl meps kaže, sam tle ni nič … mislim, je, sam to zihr ni to … kaj pa če je na drugi strani? al pa u kakšnem haustorju …”

“maaa … ne bi jaz po nekih haustorjih lazila sred noči …”

“nič, pol pa pejva u hotel … mislim, kaj pa sploh iščeva? nek tekila bar al kaj? kje si zvedla za to?”

“terhi mi je povedala, njena hčerka menda hodi sem, nek tekila latino koktejl bar je to al neki tacga …”

“ne vem zdej, kam njena hčerka hod, sam tle nikjer nič ne piše, nbene table ni, nič … po mojem to ni tle … zgleda, da bo ostal za naslednjič …“

“čak, sam glej – na predpražniku pa piše neki julep … to bi moral bit tle, sam zgleda, da je zaprt, k je čist temno not. o lej, zvonc je tle … “

“en gre zdej, en gre … “

“hello, do you want to come inside?”

“em … yes?”

“yes!”

“ok, but i need to warn you about some things.”

“should we be worried?”

“i don’t know, maybe. it depends on you.”

“all right, do tell.”

“there are no electronic devices allowed inside: no phones, no cameras, no computers, no smart watches, nothing … this means you will have to pay with cash or with card, but not with your smart phone … is that okay with you? if yes, you can enter … you can put your phone in the locker room and charge it or you put it on silent and put it your bag. do you want to sit at the table or at the bar?”

“at the bar!”

“ti, sam tale model se pa ne heca; čeprav, plac ma pa hud … lej te kavče … pa slike … pa muska mu je huda”

“ok, guys … here is the list of cocktails. but you can of course talk to me and i can mix you something special …“

no, in tako nekako se je rahlo nenavadno začela silno prijetna izkušnja v helsinškem numero uno cocktail baru čivava julep … cela ta ibunga s prepovedjo elektronskih gedžetov se mogoče zdi malo za hipstersko brado privlečena (kar mogoče celo tudi je), ampak se v praksi izkaže za zelo fleten smartfounovski detox, v katerem se ne ukvarjaš z osvetlitvijo in kotom pod katerim boš posnel kakšen glaž, ampak izkustveno kapaciteto sprostiš za to, da se navdušiš nad julepovo špuro, ki gre v smer cocktail-snack pairinga, saj k večini shaken, stirred in ostalih tipov mešanic strežejo še aromatsko in teksturno primerne prigrizke (beri: sire, krekerje, čipse, marinirane olive, macerirane sadeže, naspajsane oreščke …) … tok je fajn, da jim sploh ne zameriš, da so ti ugrabili telefon in te te sredi drugega koktejla napizdili, ker ti je zablinkal eplvoč … no, za kazen potem v odhajanju, na osvobojenem ozemlju, kjer spet lahko slikaš pritisneš takle zabluran posnetek:

in si rečeš: fak, kok so fajn te helsinki, kdaj gremo spet?!

brez okolišenja – naslov ni ime kakšne divje heslinške restavracije, kot je bila ona na kruhu pa vinu opisana mega kaotična epizoda iz leta 2022 … direktni prevod naslova bi ti povedal, da bomo tokrat mimojede obdelali tri simpatične helsinške ulične prigrizke … začnimo tam, kjer smo enkrat že bili – v kot.-u:

kot.- koronski sidekick projekt mišelinkastega noma alumnija kima mikkole se je obdržal in celo malo razrasel … na treh lokacijah v helsinkih, eni v otanimiju in eni v tallinu po resno ugodnih cenah – tu zgoraj upodobljenega originalca dajejo za par centov manj kot šest evrskih – prodaja selekcijo ultra hrustljavo ocvrtih piščančjih (poleg aviacijske obstajajo tudi brezmesni burgerji, ki se enostavno in domiselno imenujejo not.) burgerjev, nuggetsov in perutničk … naročilo se naklika na displeju, opcij z dodatnimi zosi, podvojenimi količinami, menijskimi paketi, non-alko napitki je ful, če riskiraš dva evra, lahko preskočiš vrsto pred izdajnim okencem čakajočih woltovcev … plačaj več, melji prej, takle majo … res dobro pile!

terhinsta, naša instagramska finska prišepetovalka, je kar obolela, ko je na dotičnem omrežju zaznala, da je napotnik pri hotelskem zajtrku snedel neko velikoserijsko karelijsko pito in naju je promptno naterala v kahvilo rakastan, kjer da prijazne matere in dekline sproti pečejo the real deal karelijsko robo … in – res:

bazo iz rženega testa nafilajo z na čisto do mehkega kuhanim krompirjem (ali rižem ali ješprenom – kar je kao še najbolj tradicionalno), potem pa se gor še kaj zanimivega naflajsa … mene je navdušila predvsem tale ta desna, s kislimi kumaricami, prelitimi z nekim aromatskim, rahlo sladkastim sirupom … ciderček zraven je bil tudi jako fin (pa ambient – fletna, babiško opremljena hiška v malem parku nasproti parlamenta – tudi), oznaka wild pomeni, da je jabolčni sok spontano fermentiral in so ga nato tudi brez vseh ostalih dodatkov zaprli v flaške … mi pa odprli in posrebali …

še eno fajn najdbo imam za vas: yeastie boi je frajerska sobana v enem od helsinških haustorjev, v kateri koeksistirajo meni tri super ljube reči: na zvočnikih groova kurirana selekcija golden era hiphopa, iz špin in flaš natakajo zanimive, a ne preveč prtegnjene ali celo bizarne pivake, na emajlirane pladenjčke pa postavljajo hudobne sendviče, pri katerih robo natlačijo v razpolovljene domače bagele … ti imajo različne posipe, glede na sendvulo, kateri so namenjeni, na meniju pa vsaki kombinaciji bagela & file sugerirajo tudi aromatsko skladen hmeljni napitek … v finalu napotnikovega odločevalskega procesa je bolj hamburgersko usmerjeno harlem bodego premagal korean hustle:

s strtim čilijem potresen bagel je bil polnjen z omleto s sirom, kimčijem, drobnjakom in gim-bugakom (to je ta sezamovo – algasti ocvrtek na prerezu), v kozarcu pa je iz špine natočeni pšenično sadni francoski osvežilec kronenbourg rose … res fajn malca! … s katero končujemo serijo prehranskih helsinških reportaž … bomo pa v naslednjem zapisu še enga srebnili, tak night cap, kot se zagre 😉 … prid še kej naokol!

po helsinškem mišelinjenju, flowfestivalskem pop-upanju, diganju po mistični japono-finski navezavi in hipsterskem bistrojčkanju je napočil čas, da pokukamo še v kakšno eht, tradiconalno, gradsko helsinško restavracijo … malo naju je sicer mikalo, da bi zabizarčila v metropolno izpostavo finskega traktorizma, kao 110% finsko ravintolo zetor, a je potem vendarele prevladala bolj umirjena kosmična energija, ki je poskrberla za fraj mizo pod temle krasnim vitražem velike in visoke in prijetno žuboreče in s številnimi kosi likovne umetnosti opremljene sale institucionalizirane restavracije kosmos …

tale zlata helijeva stotka ni pripadala kakšni živahni finski mummo, ampak prav te dni kosmos beleži stoletnico od odprtja – in ves ta čas je v lasti iste familije … na pamet in od oka bi rekel, da je to vsebinsko in obiskovalsko gledano en tak helsinški podobnik mikijevega pena, samo da je pač prostornejši … med relikte preteklosti sodi, recimo, garderober, ki te sprejme na vratih in te nekako prepriča, da moraš kakšen kos tega, kar imaš s sabo pustiti v garderobi, to storitev pa ti kasneje v znesku evrskega petaka pripišejo k računu … ampak je fejst gospod, te tudi prijazno posmermi ven in vobče poskrbi, da se imaš fajn … ko si enkrat not, si namreč v malo bolj karakterni oskrbi gajstnih kelnarskih gospa, starih med 50 in 60 let, ki so hude face, pripravljene na izmenjavo dovtipov in dogovarjanje okoli menijske situacije … mal so freh in po svoje rezane, ampak daleč od tega, da bi bile neprijazne; pač take fajn tete, ki vlivajo placu edinstven šarm in energijo …

k temu seveda prispeva tudi jedilnik, ki je specifična mešanica klasične francoske kuhinje z vplivi iz švedske, rusije, finskega podeželja in germanskega juga … o resnosti pristopa priča to, da vse omake pripravljajo iz lastne večne tavžntžupe – torej velikega piskra v katerem praktično nonstop brbota jušna osnova, kruh pa sami mesijo in pečejo s pomočjo 75 let starih droži … pejmo:

s tem helsinško poročilo še ni pri koncu, naslednjič šopnemo še prgišče uličnih namigov, ki kanijo čez dva meseca prav priti navijačem olimpije … potem bo pa konc … ali pač ne? … le kdo bi vedel (poleg mene, ki obviously vem, hehe) … bod tle!

da ne boš slučajno mislil, da gre pri naslovu za referenco na peklensko vročinske rekorde, te vendarle opomnim, da sem sedem avgustovskih dni preživel v prijetnem temperaturnem okolju polototka vironniemi, šetkal, poslušal muziko, se pregreval v hardcore savni in ohlajal v vodovju finskega zaliva, užival v blagodatih domišljenega in delujočega javnega transporta, gledal art in fasade in knjižnice in ljudi in tu pa tam tudi kaj pomalical … tipi prehranskih obratov so bili tokrat kar pestri: mišelinkastega vraga že veš, festivalski pop-up tudi, prav tako si seznanjen z japonsko-finsko tajno vezo … zdaj pa gremo še v trendiš bistro, obratujoč v tistem delu helsinkov, ki že z oznako design district helsinki izžareva avro kulijade … no, ko med večernim blodenjem točno sredi avgusta navašeš na takle izvesek

ti je že jasno, da boš tukaj not večerjal, če bodo le imeli plac … in so ga, čeprav so potem kar malo hiteli, saj je kuhinja nehala delati slabe tričetrt ure po najinem uletu in to je kar resna situacija … finci so namreč jako punktlih ljudje in pri vsaki zadevi določijo njen začetek in konec … anekdote erazmovskih izmenjevalcev poročajo o tam, da vabila za žurke pridejo v obliki 18.00: začetek – 19.00: prigrizki – 21.00: torta – 22.00: konec … in da se potem ljudje dejansko pojavijo ob šestih in se mirno razidejo ob desetih … točnostno domnevo lahko potrdim s festivalsko izkušnjo: ko so pobje iz benda grand mahogany v zaljučku svojega špila še besno šprudlali po inštrumentih, smo v publiki slišali samo še bobnarja, glavni tonec je namreč ob 23.00, ko je bil predviden konec, gladko potegnil dol vse reglerje … enajst je ura, pejte doma! … no, mi pa pejmo nazaj v avgust:

(v) avgustu smo nazdravljali s zelo, orng, ultra suhim švedskim ciderjem, pa z enim dobrim, dišečim in osvežilnim malinovim gosetom iz pivovarne kakola (pustmo zdej asociacije imena pivovarne, pliz) pa kar fajn koktejle znajo tudi namešat … tako da te, draga bralka, mirne duše napo-tujemo v tole avgustijado, ko se znajdeš v helsinkih … tu na blogu gremo pa naslednjič v eno resno gostinsko inštitucijo; ne spregledat!

ne vem zakaj – pa v bistvu bi se splačalo raziskati, če je kaj na tem – se mi zdi, da na neki spiritualni ravni obstaja povezava med finci in japonci … na letošnji seansi v starošolski savni kotiharjun sem se pogovarjal z japoncem poznih dvajsetih let, ki je borih pet dni dopusta, ki ga je lahko koristil po dolgih mesecih šihtanja v računovodksem oddelku neke japonske korporacije izkoristil za obisk finske – en dan za sem, en dan za nazaj, ostale tri dni pa je namenil savnanju, prvi dan dve savni v helsinkih, drugi dan dve v tampereju, tretji dan pa še dve v helsinkih … sedeč v na 110 stopinj razhajcani betonski čumnati je še povedal, da so na japonskem jasvne čisto drugačne, če ne drugega imajo not vsaj televizorje … no, kakorkoli – vrnimo se v našo osnovnio interesno sfero …

japonka minori in finec ben sta pred tremi leti posvojila odoka 20 kvadratnih metrov majhen plac na vironkatu 11 in ga predelala v sake bar & izakaya … nakljujčje je hotelo, da sva tja uletela ravno na tretji rojstni dan placa in mogoče je bilo prav zaradi tega vzdušje še bolj epsko … uletavanja prijateljev enega in drugega in obeh z darilci, čebljanje, objemi, debate, odpiranje velikih steklenic sakeja, retro japonski pop na ozvočenju … a kljub temu totalno profesionalno, resno in do konca pozorno, pazi sceno: gospa skuša shazamniti en komad iz plejliste, ki se vrti v lokalu, pa se čez minuto ali dve pojavi natakar z listkom in pravi: sem videl, da vam ni uspelo shazamniti pesmi, pa sem tole prepisal iz računalnika … z vsemi katakanami in hiraganami vred in ker te verjetno zanima, kaj je bilo, tudi tebe opremljamo z linkom: yoko hatanaka in masaki hirao si v njem žgoleč pošiljata ljubavno pošto iz kanade

sicer pa ime lokala tudi pove, kako se tam reči konzumirajo – sake bar je bar, kjer majo velik različnih sakejev, izakaye so pa taki postšihtni pivski barčki, kjer se ob napitkih še kaj prigrizuje … minori in ben rihtata posamične krožničke, lahko ti jih pa tudi po sedem sestavita v tako fino špuro zložnega tempa in ti zato zaračunata 49 evrov

ne vem zdej, mogoče una moja teze o neki tajni vezi med finsko in japonsko niti ne drži (ajd, recimo, da sta obe državi ruski sosedi, ampak to so tudi poljaki pa še kdo, ki mi ne sede v to enačbo), ampak minori in ben sta poskrbela za enega bolj memorabilnih večerov v mojega po oštarijah potikaškega večera … nad super lokal je tale sake bar & izakaya, resno priporočam … v naslednji objavi skošamo za rep ujeti avgust … mogoče celo rata!

helsinški flow festival ima poleg kar resnega in tudi žanrsko širokega nabora muzičisičtnih specialk še dva fokusa – eden je artistični, drugi pa kulinarični … nas, kruhovinsko bložno skupnost, malo bolj zanima slednja … za prequel k temule tekstu ti zato v ponovno branje priporočam flowšriftunge iz prejšnjih let: reportažni za revijo dolce vita (s pripadajočo recepturo za fajn sendvič z ocvrtim tempehom) pa še ena mini bložna reportažica izpred dveh let … zdaj pa o letos!

generalna ponudbica hrane, se mi zdi, je zdaj malo manj fascinantna in zanimiva, kot je bila – malo zagotovo zato, ker so v prejšnjih edicijah postavili zelo visoke standarde tako v zasnovi (letos je bil opazno višji deleži pic, burgerjev, pomfritov in dogov) kot v izvedbi snackov, malo pa tudi zato, ker so ponudniki košte zadeve optimizirali tako, da lahko čimhitreje izdajajo krožnike velikemu številu lačnega obiskovalstva, kar se pozna predvsem na tem, da so zadeve bolj na hitro zmetane vkup, pa da kdaj namesto chilli majoneze fašeš samo čili omako … da se razumemo: še vedno je to way, way nadgradnja košte, kot smo je v teh koncih sveta vajeni na množičnih prireditvah, ampak flow je topogledno v kakšni od prejšnjih edicij že bil boljši … domnevam, da gre sedanje stanje malo z roko v roki z večjim številom prodanih kart, pa tudi s tem, da festival v pričakovanju selitve na novo lokacijo nekako laufa na avtopilotu in ne uvaja kakšnih bistvenih novosti …

še največja noviteta je bila pravzaprav postavitev in obratovanje pop-up restavracije, ki jo je pod spoznorsko kapuco švedske kompanije za proizvodnjo ovsenih mlečnoizdelčnih alternativ oatly fural ekscentični helsinški chef kozeen shiwan … modelček je sicer doma iz kurdistana, begunska pot pa ga je s celo družino že v otroštvu pripeljala na finsko … kozeen je daleč od trega, da bi bil your typical michelin starred chef, saj ga na finskem zaradi pojave, stylinga in tega, kako fura svojo restavracijo, percepcisjko postavljajo v stičišče modnega, artističnega in gastronomskega sveta … modej je res kar divji, njegov vstop na pop-up prizorišče je bil kar spektakualren; konferansje ga je v temi najavil kot resnega superstarja, ki je v ekscentričnem kostumu iz teme stopil v spotlight črne sobe … takole pa se je s fenoma slikal ob koncu večerje:

on je ta na sredi, če si slučajno dvomil 🙂 … pop-up je laufal vse tri dni festivala, vsak dan v štirih uro in pol trajajočih rundah … za enega od štiridesetih razpoložljivih zicev si se moral zagrebsti z vnaprejšnjo rezervacijo, ob kateri si tudi vplačal sedemdeset evrskih za štirihodni meni … ob določeni uri smo se zbrali pred velilimi železnimi vrati ene od betonskih hal v kompleksu nekdanje plinske elektrarne v helsinskeškem predmestju suvilahti, kjer se flow odvija od leta 2009 … skozi težko črno žametno zaveso smo nato vstopili v velik črn prostor, v katerem je kraljevala ogromna disko krogla, viseča nad dvignjenim pultom, na katerem so bili zloženi krožniki in posodje za večerjo … ob straneh sta bili dve podolgovati mizi, vsaka pripravljena za dvajset gostov; tako kot je navada v njegovi restavraciji the room, smo gostje minglali za isto mizo … po spektakularni najavi šefketa, je ta v nagovoru poudaril, da bodo vse jedi povezane z njegovimi spomini, doživetji, odraščanjem, skratka da bomo šetnili skoz neko mini avtobiografijo, strnjeno v štiri jedi:

po uri pa pol smo si rekli, da je bila pa to res fajn popestritev festivalskega dogajanja in smo odgruvali naprej, od odra do odra … mi pa tudi v naslednjem zapisu skrenemo proti vzhodu … pestro bo, stay tuned!

rečenica, da je hudič v podrobnostih, se je na prvi dan letošnjega zdaj že skoraj institucionaliziranega (0,4 x / leto since 2009) obiska helsinkov večkrat izkazala za resnično … ob 20.07 sva lagano sportski prestopila vrata na ainonkatu 3 in se gospodični v sivi obleki opravičila za blago, sedemminutno zamudo … oh, nič ne de, sicer smo vaju pričakovali že ob sedmih … u, jebemti, pa kako je to mogoče, če v mojem koledarju piše, da je rezerviran termin od osmih naprej, pa še mail potrditev imam, kjer piše ofak!!?!, da je rezervirano ob sedmih … how come this clusterfuck?… no, podrobniški hudič v tem primeru je bil, da se je moj pametni telefon odločil, da bo v koledar vnešene termine prilagodil lokalnemu času – in ker so finci eno uro naprej od nas, je vse vnešene termine prestavil za eno uro naprej – in si mislil, da je naredil dobro delo, a v resnici me je (skoraj) gadno zajebo … hudič pa ni samo v podrobnostih, ampak tudi v imenu restavracije na naslovi ainonkatu 3 – finnjävel namreč v švedščini pomeni finski hudič, besedo pa so naduvani švenci v 50-ih in 60-ih letih začeli uporabljati za slabšalno označevanje finskih gastarbajterjev … sort of čefur od besede je to, če potegnem paralelo z našimi prostori … no, helsinška restavracija, ki zdaj nosi to ime pa je besedo uspela kar fino rehabilitirati, saj je ena od sedmih, ki v glavnem finskem mestu nosijo mišelinko … da tu ni heca, in da lovijo hudiča v slehernem detajlu, je jasno že, ko na mizo postavijo pribor in talarje – lej ta repek na bešteku in cel logo na krožniku:

potem pa seveda še v prav vseh jedeh, vključenih v osemhoden ringlšpil … kuharija je precej jasno zakoreninjena v finskih izročilih in navadah, jasno da se nuca sezonska roba, obdelava vsega pa je sicer sodobna, a nič kaj abstraktna; zdi se, da se glavni chefket tommi tuominen ukvarja predsvsem s tem, kako izpostaviti/poudariti okus glavne sestavine na krožniku … evo kolekcije:

na hitro še nekaj o cenah, ker te verjetno zanima – tavelik meni, skoz katerega sva se zdajle šetnila (manjka fotka serije sedmih različnih piškotov, ki so jih prinesli pri koncu, za ob kofetu) je stal 135 evrov kar se mi za severnjaško finsko & mišelinsko birtijo zdi čisto zmerno; če se mi ne bi, bi za 27 evrov manj vzel za tri rihte krajšega … slabše se tam gori gode konzumentom alkoholnih pijač – za vinsko spremljavo k dolgemu meniju je treba tošl odpreti še za 112 evrov (92 za takratkega), ob skeniranju vinske karte pa kaj hitro postane jasno, da boš težko prišel skozi z manj kot stotko – na koncu se je zgodilo tako, da so odprli buteljko chiantija classico fanatico riserva 2018 iz kleti villa trasqua in zanjo zaračunali 88 evrov … pa roka 🙂 … do naslednjič, ko gremo na festival!