parbojlt

polnozrnat riž je že v redu, ane? … je zdrav, ker je oblečen v balastne snovi in ker ni spoliran ima fino izraženo močnejšo lešnikasto aromo … ima pa seveda en velik problem: zajeban je k rupel! … trmasto ždi tam noter v skledi in njegove trdljikave notranjosti se zlepa ne znebiš … no, tam po tričetrt ure enkrat že popusti (za razliko od pravega rupla, ki je neuništiv), ampak v primerjavi s spoliranimi žlahtniki, ki so po četrturni kopeli v vreli vodi že vsi voljni in mehki in pripravljeni na svojo poslednjo pot, je polnozrnati riž popolnoma neprimeren za delavniško kuhinjo, ko je utišanje kričeče lačnih otrok in delavskega razreda odvisno predvsem od časovne učinkovitosti … razen, če, he-he-he! … razen, če ga ne zmedeš s preprosto finto predkuhanja – mednarodno poznano kot parboiled … pa ni treba, da za to kupuješ nek kao parboilan riž, ampak ga sam napol skuhaš: zavreš tri lončke vode, dodaš žlico soli in lonček polnozrnatega riža in med občasnim mešanjem kuhaš kakšnih 15, 20 minut … potem riž odcediš, ohladiš in spraviš v hladilniku, zlahka tudi dan ali dva … na osnovi predkuhanca lahko potem rižarije cimpraš kot z belim rižem, vsaj časovno gledano … okej, čisto by-the-book kremasta rižota iz polnozrnatca pač ne bo ratala, ampak dovolj dober približek, če se boš namenil pa narediti takšnole kvazi paeljo iz pečica, si si pa kupil direktno karto za u nebesa:

parboiled+pile

riž bo sočen in dišeč, a nič pocast, kosi piščeta pa prav tako sočni in dišeči ter prekriti s hrustljavo zapečeno koži … dodaten bonus je, da se reč, ko opraviš začetne formalnosti sfinalizira čisto sama … tako gre to: Nadaljujte z branjem