bom začel s prvim delom, ker se tudi ne bi spodobilo, da bi morebitnega bralca še pred skorjo kruha (cum grano salis) napadel z glažem vina, še posebej v tej vročini ne … kruh je meni ena taka fascinacija in mati (okej, fotr, da zadovoljimo slovnični spol) vsake kuharije in amaterski, še posebej pa profesionalni kuharski obrat gre najprej presojati po tem, kakšne brothne položijio pred tebe … v zvezi s tem se opravičujem poldiju, mihatu, puclju in tkalcu, ki so bili pred devetimi leti na inavguraciji nove pečice prisiljeni vljudno mleti okrogle deščice, z moje strani ljubkovalno poimenovane domači polnozrnati hlebčki … sorry boyz, verzije od leta 2000 naprej, ko sem pogruntal, da je v polnozrnato testo dobro dodati več vode, so neprimerno boljše … trenutno domača pekarija za dnevno uporabo zagotavlja dva tipa krušnih proizvodov … bela sekcija zahteva (in dobiva) čimveč mehke puhaste sredice, niggaz pa težimo za temnimi, močnimi, kiselkastimi (go kiml! go kiml!) hlebci in štucami … za posebne priložnosti pa sledi raziskovanje v vse možne smeri: menjamo moke kot nk mura trenerje, eksperimentiramo z različnimi količinami kvasa, s trajanjem in številom vzhajanja, z dodatki pernatega, zrnatega, rastlinskega in živalskega porekla, z obliko in velikostjo hlebcev, štručk, bombic, grisinov ter temperaturo pečice … in to so v bistvu vse spremenljivke, ki omogočajo neskončno mnogo ali vsaj za eno življenje raznih zanimivih kruhov … ne morš verjet, kaj vse lahko rata z variacijami na temo … recimo zakaj je francoska štruca hrustljava, hrvaški morski kruh, ki je prav tako čisto bel, pa ves mehek in penast? … no, nekje je treba začet … recimo z enimi finimi, minimalističnimi kruhki, ki jih napečem takole … Continue reading →