evo, tole je že ena od novih pogruntavščin kruha in vina: v sporadičnem ritmu bo chef na kruh in vino povabil kakšnega gostujočega pisca, alzo fanta/punco, ki zna kaj dobrega skuhat, nima pa svojega bloga, kjer bi svoje kučne čarolije objavljal … prvi spešl gest apirns pripada mojemu golden age frendu, zedsu, s katerim sva skupaj diggala po skladovnicah hiphopovske muzike, on regular basis romala v minken in beć na koncerte, dvakrat pa sva se v živo pofočkala tudi na vsak madafakin hiphop label v nujorku in v međuvremenu malicala pri irancih, afganistancih, indijcih, kitajcih, ircih in – mortemislt – celo amerih … ne bom več, da me nostalgija ne odnese, ampak pocukajte me kdaj za rokav, da vam povem, kako naju je na guided tour po velki japki odpeljal mali crni maccadona … enivejs: zeds zdaj bolj kot hip hop suče šečerno muziko, alzo arenbi, soul in to, ampak pazi, kvalitetno, brez crapa in bednih jajčkov … letos je namiksal tretjo edicijo mikstejpa sladica, na ovitku druge, izpred dobrega leta dni, pa najdete tudi en chefov recept …

zeds je sicer majka na roštilju, ampak ker za pomiritev namaka trnke v vodo, se že spodobi da nam pove kaj o tlačenju tri-in-pol-kilske ščuke (jep, to je ta manekenka iz fotke) v pečico … tole je njegov prispevek (fala, stari!):

DOLENJSKA ŠČUKA V PEČICI S KROMPIRJEM Naša ribolovna druščina se večkrat odpravi lovit ščuke. Veliko večino v zadnjih letih ujetih ščuk smo vrnili nazaj v vodo. So pa trenutki, ko za kakšen poletni piknik ali večerjico kak kos namenimo tudi sebi. Ščuke je v Sloveniji dovoljeno loviti z umetnimi vabami od 1.maja do 1. februarja, mera dovoljena za uplen se giblje med 50 in 70 cm, cena dnevne ribolovne dovolilnice pa med 10 in 25 evri. Z eno dnevno ribolovno dovolilnico lahko upleniš eno ščuko. Včasih smo lovili na Cerkniškem jezeru, Uncu, akumulaciji Mola, zadnja leta pa smo več na Krki in Blejskem jezeru. Ampak reka Krka je zakon, predvsem zaradi Poldeta, lastnika picerije Eldorado v v Irči vasi pred Novim mestom, ki nam nikoli ne zaračuna izposoje čolna iz svoje flote. Celo električni motor in akumulator posodi, če ga nimamo s seboj, ob vprašanju koliko smo dolžni, pa samo zamahne z roko. Uh, ce samo pomislim, koliko bi nas za tak luksuz opilili na Blejskem jezeru … Že nekaj let zapored se najbolje lovi v januarju – število prijemov je sicer manjše kot jeseni ali spomladi, ampak v povprečju prijemajo večje ribe kot v toplejših mesecih. Tudi zadnji dan letošnjega januarja ni bilo nič drugačen … Na čolnu smo zmrzovali, saj od napovedanega sončnega dneva ni ostalo nič, razen sive tmurine in temperature med 0 in 2 stopinj celzija. Dvakrat smo se privezali ob obali, da smo se v bližnjih kafanah malo pogreli, hehe. V naši ribiški ekipi smo sicer sami fejst fantje, ampak ščuke vseeno ne prijemljejo na nas. Najpogosteje jih vabimo s silikonskimi ribicami, voblerji (ribice izdelane iz lesa balse) ter z raznimi kovinskimi vabami. Ponavadi, in to samo pozimi, uporabljam Rapalino vabo Husky Jerk, ljubkovalno Zelenko. Januarja je Zelenko vedno uspešen, plava sicer tik pod površjem, a oddaja takšne vibracije, da se mu lene ščukice ne morejo upreti. Po moje jih bolj znervira, pa ga pridejo prej odgnat kot pomalcat… No, že tretji met je napovedal zanimiv dan, saj je velika ščuka skočila za Zelenkom, a ga je zgrešila. Skočila je nedaleč od čolna, skoraj s celim telesom iz vode. Nas je kar prestrašila, a obenem dvignila adrenalin in ribolovno voljo. Zgodaj popoldne se je malo stran od mesta prvega vuša (tako rečemo ribjemu skoku iz vode), zgodil še en ščukin kiks Zelenka. Hitro sem navil laks, vabo takoj še enkrat vrgel in kmalu začutil težo ribe na palici. Lenivka je bila zelo pasivna, predala se je brez borbe, edino pri dvigu na čoln bi se skoraj snela. Bi bilo škoda: dolžina 76 cm, teža 3,5 kg. Pomenljivo sem pogledal kolega, a me je že prehitel: “Pečica!”

Ščukine luske so velike in neugodne, zato kar nekaj časa traja, da se jo temeljito očisti. Očiščena in rahlo nasoljena ščuketa je en dan preživela v hladilniku, nato pa smo se lotili priprave. Kakšnega posebnega recepta nismo imeli, zato smo se odločili za zicer: v pečici, s krompirjem. Samo še malo smo jo dosolili, poprali in postavili na premajhen protfan, isto proceduro – sol, poper, olje – smo ponovili pri krompirju, ki smo ga narezali na malo večje kose, da je zdržal čas peke ribe. Protfan je šel v pečico za 80 minut: prvih 20 minut na 200 stopinj, drugih 60 minut pa na 180. Sledili sta še dve intervenciji. Enkrat smo vse skupaj polili z malo juhe, drugič pa s suhim belim vinom.

Ščuka ima zelo debelo kožo, ki jo pri filiranju odstranite. Pa še na nekaj bodite pozorni: malo pod kožo ima eno vrsto tankih in dolgih koščic, ki pa jih pri tako veliki ribi zlahko odstranite pri filiranju. Meso je kompaktno in zelo okusno – vsaj tako je trdila ekipa za mizo. Sam nisem mel ne okusa, ne teka, saj me je motila čudna, topa bolečina v spodnjem delu trebuha. Naslednji dan sem obiskal dohtarja in končal na gastrologiji z diagnozo krvaveči ulkus na dvanajsterniku a.k.a. rana a.k.a. ćiro, kot me po novem kliče chef tele strani. Ampak to je že druga zgodba.