ker familija že (pre)dolgo ni raztegovala svojih krakov po izletniških točkah, je v nujnosti po dokazovanju upravičenosti ponašanja s par excelence vandrovskim priimkom naročila irglovi (tako zavoljo strogega in nepopustljivega globokogrlenega nastopa imenujemo našo garmino) naj nam pove, kako se pride v rezijo … hoteli smo seveda v dolino reke rezije, ne kar v reko samo … k odločitvi za destinacijo je nekaj pripomogla gospa katalena (pri chefici s fasalowo lisico, pri chefu pač z bolj eht infernom 25), še bolj pa neka stara kaseta rezijskih godcev, ob kateri je (takrat še mlad in lasat) chef nekoč preskakal iz enega v drugo leto in bi rezijansko repetitvno muziko že takrat proglasil za rejversko, pa tega pridevnika še ni bilo … no, v reziji je izjemno fascinantno lepo, vsaj na sončen jesenski dan … hribi tiščijo v modro nebo, listje je rumeno, ceste ozke, gužve nič, ljudje prijazno ščebetavi in v bili (san giorgio, po laško) je fletna birtija alla speranza, kjer nikakor ne gre spregledati in sprejesti ćalčunov, trikotastih zvezd iz krompirjevega testa, polnjenih s sočno zeliščno mešanico, pa tudi frika s polento dobro stori lačnemu popotniku … še posebej, če kani pot nadaljevati iz spodnje strani rezije do mejnega prehoda učja na bovškem, saj na sicer fletnem, a ozkem asfaltu prepadne grape prav pride vsaka krepka kilokalorija … no, ko smo bili enkrat varno na naši strani, smo hitro zavili k našim ljudem … ansambel bratov klinec je po menjavi inštrumentov (prej: aleks – kuhinja & vino; uroš – šank & mesovje; zdaj: aleks – živinoreja & vino; uroš – kuhinja & mesovje) še vedno na vrhu lestvic … potrditev zapisanega je že v vsakem glažu klinečevega vina na voljo kolikor češ, a dodatno velja izpostaviti mariniran jezik na rdeči pesi in rostbife in bifthe z gradele ter prelep pogled na prosto rijočo čredo krškopoljskih pujsov, glasno jato gosi in našopirjene štajerske peteline … no, tudi kabajeva hacienda v šlovrencu ni od muh in o nedeljskem kosilu ter njihovi novi amforirani liniji napitkov bi težko rekel karkoli švohotnega … imam pa seveda en splošen konstruktiven predlog: kaj ko bi bili vikendi dolgi pet, delovni tedni pa dva dni? … vsaj ene parkrat na leto, no … lejte kok lepe slike ratajo: