brda & dolina

ker familija že (pre)dolgo ni raztegovala svojih krakov po izletniških točkah, je v nujnosti po dokazovanju upravičenosti ponašanja s par excelence vandrovskim priimkom naročila irglovi (tako zavoljo strogega in nepopustljivega globokogrlenega nastopa imenujemo našo garmino) naj nam pove, kako se pride v rezijo … hoteli smo seveda v dolino reke rezije, ne kar v reko samo … k odločitvi za destinacijo je nekaj pripomogla gospa katalena (pri chefici s fasalowo lisico, pri chefu pač z bolj eht infernom 25), še bolj pa neka stara kaseta rezijskih godcev, ob kateri je (takrat še mlad in lasat) chef nekoč preskakal iz enega v drugo leto in bi rezijansko repetitvno muziko že takrat proglasil za rejversko, pa tega pridevnika še ni bilo … no, v reziji je izjemno fascinantno lepo, vsaj na sončen jesenski dan … hribi tiščijo v modro nebo, listje je rumeno, ceste ozke, gužve nič, ljudje prijazno ščebetavi in v bili (san giorgio, po laško) je fletna birtija alla speranza, kjer nikakor ne gre spregledati in sprejesti ćalčunov, trikotastih zvezd iz krompirjevega testa, polnjenih s sočno zeliščno mešanico, pa tudi frika s polento dobro stori lačnemu popotniku … še posebej, če kani pot nadaljevati iz spodnje strani rezije do mejnega prehoda učja na bovškem, saj na sicer fletnem, a ozkem asfaltu prepadne grape prav pride vsaka krepka kilokalorija … no, ko smo bili enkrat varno na naši strani, smo hitro zavili k našim ljudem … ansambel bratov klinec je po menjavi inštrumentov (prej: aleks – kuhinja & vino; uroš – šank & mesovje; zdaj: aleks – živinoreja & vino; uroš – kuhinja & mesovje) še vedno na vrhu lestvic … potrditev zapisanega je že v vsakem glažu klinečevega vina na voljo kolikor češ, a dodatno velja izpostaviti mariniran jezik na rdeči pesi in rostbife in bifthe z gradele ter prelep pogled na prosto rijočo čredo krškopoljskih pujsov, glasno jato gosi in našopirjene štajerske peteline … no, tudi kabajeva hacienda v šlovrencu ni od muh in o nedeljskem kosilu ter njihovi novi amforirani liniji napitkov bi težko rekel karkoli švohotnega … imam pa seveda en splošen konstruktiven predlog: kaj ko bi bili vikendi dolgi pet, delovni tedni pa dva dni? … vsaj ene parkrat na leto, no … lejte kok lepe slike ratajo:

Advertisements

6 thoughts on “brda & dolina

  1. a, fino… se že ene dva meseca odpravljamo h kabajevim in zgleda, da bomo še na tamalo članico počakali preden zares gremo… tudi pozimi sonček prav lepo greje in se lesketa čez kozarec rdečega na njihovi terasi!

  2. dobite sms okrog novega leta, pol pa se ve da bo ata častil… prej bi pa lahko še kakšnega kuhanca zdegustirali, to je ta cajt!

  3. mmm… rozajanski komun… tut midva sva s posebnim spoštovanjem kruzala tam gor… in čist na vrh kjer je “u kuritu” sva se seveda ustaula na kozarc rdečga s pogledom na drugo stran kanina… in ob vračanju h autu sva srečala dva starca k sta okopavala svoj vrtiček… in sm se z njima mal pomenu ane… in sm biu čist presenečen kok jest štekam po rozajansk.. in jima to povem … pa se začneta režat… ja kva pa je? hja… sta rekla… če nebi midva govorila po jugoslovansk kot sva se naučila na delu u jugoslaviji ti nebi razmu čistnč!

    🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s