včasih človeku prav paše izvlečt na plano kakšno zadevo iz sedemdesetih … oni dan, ko se je familija potikala med iskrinimi dizajnerskimi artefakti na super razstavi v fužinskem gradu, se mi je kar oko rosilo, najprej pri telefonih, nato pri grafoskopih, še posebej intenzivno pa pri kombo-gajbah z imeni slovenskih turističnih destinacij, ki so pod s fedrom podprto zgornjo stranico skrivale stružnico (tistemu sivemu vrtečemu se plastičnemu krogcu s pripadojočo šivanko bi pač težko rekel gramofon), pod njo pa ogromno skalo na kateri so bila napisana imena mest, katerih radijske postaje naj bi bila ta gajba zmožna ujeti … da nekje na svetu obstaja mesto hilversum se je mali napotnik namreč naučil prav iz skale gajbe po imenu portorož ukv … no, pa radijskih valov iz hilversuma nisem v resnici nikoli ujel (a jih kdo je?), sem pa zato na stružnico rad polagal singlce boney m in bay city rollersov … no, in tja nekam v sedemdeseta, se mi zdi, bi lahko postavil tudi teresasto hotelsko jed, ki je sicer poimenovana z napitniškim imenom: koktejl z rakci … v osnovi gre za kuhane repke kozic, ki svoje predposlednje plavanje izvajajo v mešanici kečapa in majoneze … reč je seveda lahko industrijsko plastična in zanič, ampak če ji vdihnemo eno novomilenijsko pomlajevalno terapijo, dobimo čisto spodobno hladno uverturo v kakšen morski večer:
seveda boš moral v svrho intenziviranja okusov za tole narediti kaj več, kot zgolj odmrzniti rakce in zmešati majonezo in ketchup, ampak prav pretegnil se pa tudi ne boš … takole daj:
- četrt kile kozic (celih, z oklepom vred!)
- olivenöl
- strok česna
- cenitmeter paradižnikove mezge
- žlica kečapa (domače, domače!)
- žlica majoneze (domače, domače!)
- malo mešanice mletega janeža in kardamoma
- sol, poper
najprle kozicam (rakom, ne posodam) odstrani glave in olupi repe … olupke in glave v mali kozici (posodi, ne raku) na hitro opraži na olivcu, dodaj neolupljen česen in mezgo, zalij s toliko vode, da je prekrito in pusti naj počasi vre kakšne pol ure … odcedi in tekočino še malo povri, da dobiš ene sorte rakov ekstrakt … repe kozic (rakov, ne posod) na hitro popeci na olivcu, prelij z ekstraktom, prelij v posodico s pokrovom in ohladi … pred serviranjem vse skupaj zmešaj s kečapom in majonezo in serviraj … pa ne v kozarcih za martini, razen, če imaš 70′ party, hehe …
soundtrack: laurent wolf – seventies
tole moj oča super pripravjo… on ne da kečapa, ampak worchestersko omako (domače, domače!), in v sam koktejl zmeša še sadje – razpečkano grozdje in olupljene mandarine/pomaranče/grenivke. pa za dekoracijo podloži liste solate… mal več pretegovanja, rezultat pa super 🙂
Svoje dni sem si služil študentski kruh nekje pri Benetkah in zahajal v prijetno vaško krčmo… skoraj vsak dan sem si za predjed privoščil koktejl teh repkov.
Po večkratnih obiskih sem si le priboril recept.
Od tvojega se bistveno razlikuje v dveh zadevah:
-namesto ketchupa so oni dali nekakšen domač paradižnikov koncentrat (po spominu, sklepam, da so dejasnko uporabili šalšo od pomidorov)
-v salso so kanili žličko konjaka
Še napotek (spet tvoj nick v besedi 🙂 ) pri kozicah. Poleg običajnega (opisanega) čiščenja jim je potrebno odstraniti še hrbtno “črnkasto črto”. Tako bodo znatno manj grenki.
Z zamudo…a vendar… vse najboljše!
napo nostalgique… 🙂 to se mi dopade, kadar izbrskaš kaj iz arhiva zgodnjih spominov!
mašon, agrumi se slišijo sočno, fletna kombinacija s sladkasto omako … a worchestersko oča sami švasajo??? bravo!; alain, se pravi, da si pri benetkah nisi služil študentskega kruha, ampak študentski rakov koktejl … in to s konjakom!!!; maja, včasih je že treba pokukat v sedemdeseta, ma smo še premladi, da bi živeli v preteklosti, ane 🙂 …